Današnja Božja beseda me nežno ustavi pri vprašanju, ki si ga pogosto ne zastavim: ali res dopuščam Bogu, da v meni ustvarja nekaj novega? Jezus v evangeliju govori o novem vinu in starih mehih. Ne gre za to, da bi zavrgel staro, ampak da srce postane dovolj prožno za življenje, ki ga prinaša Bog. Včasih se oklepam svojih predstav, svojih navad in celo svojih podob o Bogu. Sveti Duh pa vedno odpira prostor za nekaj globljega. Njegova novost ni hrupna, ampak živa.

Pavel pravi, da je najpomembnejše, da je človek zvest oskrbnik Božjih skrivnosti. Te besede me osvobajajo primerjanja. Koliko energije izgubim, ko se primerjam z drugimi: kdo je uspešnejši, bolj prepričljiv, bolj cenjen. Pavel pogleda drugam. Njega zanima zvestoba. Sodbo o življenju prepušča Gospodu, ki vidi tudi tisto, kar ostaja skrito očem.

Sveti Duh me prav tam vodi v notranjo svobodo. Ni mu treba dokazovati moje vrednosti, ker jo že pozna. Počasi razkraja potrebo, da bi živel zaradi priznanja drugih. V srce prinaša mir, ki ni odvisen od aplavza ali kritike.

Pred kratkim sem slišal zgodbo medicinskega tehnika, ki že več kot dvajset let dela v domu za starejše. Nekdo ga je vprašal, kako zmore ostati tako predan, če njegovo delo pogosto ostaja neopaženo. Nasmehnil se je in odgovoril: »Večina ljudi se ne spomni mojega imena. Jaz pa se spomnim njihovih obrazov. To mi zadošča.« V teh preprostih besedah sem zaslišal nekaj evangeljskega. Človek, ki dela iz ljubezni, ne potrebuje velikih odrov. Njegovo življenje že samo postaja dar.

Takšna drža se rojeva ob evharistični mizi. Ko prejemam Kristusovo telo, ne prejemam nagrade za svojo popolnost, ampak dar, ki presega vse moje zasluge. Cilj evharistije je, da Kristusovo življenje počasi postane utrip mojega srca. Sveti Duh posvečuje kruh in vino, hkrati pa prenavlja moje notranje "mehe", da lahko nosijo novo vino njegove ljubezni. Staro srce se oklepa nadzora. Novo srce zaupa.

Psalm pravi: »Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj in on bo storil.« To zaupanje ni pasivnost. Je mir človeka, ki ve, komu pripada. Ko svoje življenje izročam Bogu, ni več vse odvisno od mojih moči. Sveti Duh tiho oblikuje moje misli, moje besede in moje odločitve. Počasi odkrivam, da največja novost ni sprememba okoliščin, ampak srce, ki zna vsak nov dan sprejeti kot prostor Božje navzočnosti. Takšno srce postaja resnično pripravljen meh za novo vino evangelija.