Današnja beseda prebuja v meni tiho radost. Apostol govori o tem, da ne zaupa v meso, ampak se hvali v Kristusu Jezusu in v Duhu Božjem. Vse, kar je nekoč štel za dobiček, zdaj šteje za izgubo zaradi odličnosti spoznanja Kristusa. To ni zavračanje življenja, ampak odkritje, da je pravo bogastvo v srečanju z Njim. Sveti Duh me vabi, da tudi jaz počasi izročim tisto, na kar sem se opiral – uspehe, ugled, lastne zasluge – in dovolim, da me napolni spoznanje Kristusa. V Evharistiji to spoznanje postane živo: prejmem Ga, in v tem prejemanju se vse drugo postavi na svoje mesto.

Psalm me vodi v isto smer. Pojočemu srcu se odpre prostor hvale. Iščem Gospoda in Njegovo moč, iščem Njegov obraz vedno znova. Spominjam se Njegovih čudežev, in v tem spominjanju se rodi zaupanje. Sveti Duh me ne pušča samega v iskanju; On sam me vodi k obličju, ki me nežno gleda. V Evharistiji se to iskanje uresniči: Kristusov obraz mi je blizu, Njegova navzočnost me objame, in v tej bližini se moje srce umiri.

Priliki o izgubljeni ovci in izgubljenem novcu me pretreseta z radostjo neba. Jezus se ne odvrača od grešnikov, ampak jih sprejema in z njimi jé. V meni to odmeva kot vabilo, da se ne skrijem v svoji pravičnosti, ampak da dovolim, da me išče. Bog išče, kar je izgubljeno, in ko najde, je veselje v nebesih. Sveti Duh me vodi k priznanju lastne izgubljenosti in hkrati k zaupanju, da me On išče. V Evharistiji se to iskanje in najdenje zgodi vsakič znova: Kristus me najde pri svoji mizi, me nahrani in se raduje z menoj.

Spomnim se mlade ženske, ki dela v pisarni in že dolgo nosi občutek, da ni dovolj dobra. Nenehno se primerja z drugimi, skriva svoje napake in se boji, da bi kdo videl njeno ranljivost. Nekega večera je šla k spovedi in potem prejela Kristusovo telo. V tisti tišini je dovolila, da jo Sveti Duh nekoliko razbremeni teže lastnih pričakovanj. Naslednje dni se je začela drugače odzivati na sodelavce: manj je sodila, več je poslušala. Ni bilo vse naenkrat spremenjeno, a v njej je nastal prostor, kjer je lahko zadihala in kjer so drugi lahko začutili sprejetost.

Tako se v meni prepletata odpovedovanje lastnim zaslugam in veselje, da sem najden, iskanje Božjega obličja in radost neba. Dovolim, da me Sveti Duh vodi, da me Evharistija nahrani in preobrazi, in da se tudi v mojem vsakdanjem življenju – med delom, odnosi in notranjimi boji – odpre prostor, kjer lahko Kristusova radost sije skozi mene.