V Apostolskih delih vidimo Štefana, polnega vere in moči, ki kljub lažnim pričam in sovražnim pogledom ne omahne – njegov obraz se sveti kakor angelov (Apd 6,15), ker je njegovo srce zasidrano v Bogu. Spodbuja nas, da tudi mi ostajamo stanovitni v resnici, čeprav nas svet obdaja z lažmi in nasprotovanjem. Psalm 119 vabi naj vztrajamo v njegovi besedi, ki razsvetljuje. V Njegovi besedi najdemo modrost in svobodo tudi sredi prevar.

V evangeliju ljudje iščejo Jezusa po čudežu s kruhom, a On jih opozori: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje« (Jn 6,27). Jezus razkriva globljo resnico – ljudje iščemo začasno sitost, medtem ko On ponuja sebe kot pravi kruh življenja. Vabi nas naj svojega hrepenenja ne usmrejamo samo v materialno, temveč v večno vrednost vere in edinosti z njim.

Predstavljajte si študenta, ki se sooča s pritiskom, da pri izpitu goljufa, ker "vsi drugi to počnejo". Kljub strahu pred slabimi ocenami se odloči pošteno – ne zaradi strahu, temveč ker ve, da resnica daje notranji mir. Kot Štefan, ki ni odnehal pred lažmi, in kot psalmist, ki je zaupal Božji besedi, tudi ta študent odkrije, da zvestoba resnici prinaša globljo zadovoljitev kot vsak uspeh, pridobljen z goljufijo.

Štefanova stanovitnost v veri, psalmistova ljubezen do Božje besede in Jezusov poziv k iskanju večnega življenja nas vabijo, da presežemo površinsko hrepenenje. Jezus ne zavrača tistih, ki iščejo kruh, temveč jih vodi dlje – k sebi, ki edini lahko nasiti najgloblje lakote naših src. Naj nas ta spoznanje navdihne, da vsak dan izbiramo življenje, utemeljeno v resnici, ljubezni in zaupanju v Njegovo besedo, ki nas vodi k večnemu življenju.