Zavist in kritiziranje vodij (verskih, družbenih) lahko povzročajo razdor. Bog ceni sodelovanje in ponižnost, ne pa tekmovalnosti za vpliv. Tudi če se počutimo nepravično obravnavani, naj zaupamo Božji pravici (kot Mojzes, ki kljub žalitvi posreduje za Mirjam). David priznava svoj greh in prosi za očiščenje ter novo srce. Ve, da samo Bog lahko obnovi njegovo dušo. Ne zadostuje samo obžalovanje; potrebujemo notranjo preobrazbo. Ko nas Bog odreši, nas pošlje, da pričamo drugim o Njegovi milosti (v. 13). Učenci so prestrašeni v nevihti, Jezus pa jih pomiri s svojo prisotnostjo. Peter poskuša hoditi po vodi, a ga premaga strah. Kljub temu ga Jezus reši. Strah in negotovost so del človeškega življenja, a Jezus nas kliče: »Pogum, jaz sem!« Dvom nas potopi (kot Petra), a Jezus nas vedno prime, če Ga kličem. Njegova moč ozdravlja in naša preobrazba zahteva odziv vere (kot pri ljudeh, ki so se ga dotaknili).

Ne primerjaj se z drugimi (4 Mz), temveč zaupaj, da Bog vsakogar vodi po svoje. Priznaj svoje napake (Ps 51) in išči Božjo milost, ne samo opravičil. Kljub strahu zaupaj (Mt 14) – Bog je z nami tudi v "nevihtah" življenja. On je zvest, omogoča našo zvestobo in nas krepča, da ne omahujemo.