Prerok Jeremija govori o Bogu, ki ne pozabi svojega ljudstva niti tedaj, ko je razkropljeno in ranjeno. Njegove besede so polne nežnosti: »Z večno ljubeznijo te ljubim.« Bog ne začne pri človekovi nezvestobi, ampak pri svoji zvestobi. Prav v tem je temelj upanja. Moje življenje ni najprej določeno z mojimi padci, ampak z Božjo ljubeznijo, ki ostaja zvesta tudi takrat, ko sam izgubim smer.

Evangelij predstavi kanaansko ženo, ki ne odneha. Njena prošnja se sprva sreča z molkom, nato z besedami, ki se zdijo trde. Pa vendar ne zapusti Kristusa. Njeno notranjo držo Filokalija postavlja v središče duhovnega življenja: vztrajnost srca. Resnična molitev ni merjena po občutkih, ampak po zvestobi. Včasih se zdi, kakor da Bog molči, vendar je tudi ta molk prostor srečanja, kjer se vera očisti in postane preprosto zaupanje.

Kolikokrat tudi sam doživljam podobno izkušnjo. Molim za rešitev, za zdravje, za mir v družini ali za odgovor na vprašanje, ki me spremlja že dolgo časa, pa se zdi, da nebesa ostajajo tiha. Prav tedaj se najbolj pokaže, ali iščem predvsem darove ali pa Darovalca.

To ni oddaljena izkušnja. Danes številni starši z bolečino spremljajo svoje otroke, ki se oddaljujejo od vere ali se soočajo z duševnimi stiskami. Mnogi mladi težko najdejo varno zaposlitev ali dostopno stanovanje. Vojne, razseljevanje ljudi in negotovost v svetu odpirajo vprašanja, na katera ni hitrih odgovorov. Pred takšnimi ranami se tudi moje besede hitro izčrpajo.

Prav zato postaja evharistija več kot trenutek tolažbe. Ko stopim pred oltar, ne prinašam samo svojih prošenj, ampak vse svoje življenje. Kristus mi ne daje vedno odgovora, kakršnega pričakujem, daje pa samega sebe. To je največji dar. Cilj evharistije je, da se moje srce v moči Svetega Duha vedno tesneje združuje z Njim, da njegovo življenje postane moje življenje. Iz tega občestva se rojeva nova sposobnost vztrajati, ljubiti in nositi bremena, ki jih prej nisem zmogel nositi.

Kanaanska žena je odšla domov z ozdravljeno hčerjo. Jaz pa po vsakem srečanju z evharističnim Kristusom odhajam z drugačnim srcem. Morda se okoliščine še niso spremenile, toda v meni je več prostora za zaupanje. In tam, kjer se v meni naseli Kristus, začne tudi sredi negotovega sveta tiho poganjati upanje.