Današnja Božja beseda me vodi k vprašanju, iz česa v resnici živim. Pavel z veliko iskrenostjo piše Korinčanom, da apostolsko življenje ni pot časti in uspeha. Govori o sebi kot o človeku, ki je pogosto nerazumljen, prezrt in celo zasramovan. Pa vendar iz njegovih besed ne veje zagrenjenost. Srce ostaja svobodno, ker ve, komu pripada. Prav tam prepoznam tiho delo Svetega Duha. Kadar svoje vrednosti ne gradim na mnenju ljudi, ampak na Božji ljubezni, se v meni rodi mir, ki ga okoliščine ne morejo ukrasti.

V evangeliju učenci v soboto trgajo klasje, ker so lačni. Farizeji vidijo prekršek, Jezus pa najprej vidi človeka. Kakšna razlika! Pogled, ki ga oblikuje zgolj zakon, hitro spregleda srce. Pogled, ki ga razsvetljuje Sveti Duh, vedno najprej sreča osebo. Bog nikoli ne začne pri pravilih. Začne pri človeku, ki ga ljubi.

To vprašanje se dotakne tudi mene. Kolikokrat pogledam druge skozi njihove napake, njihove odločitve ali njihove zunanje podobe. Sveti Duh pa me nežno vodi globlje. Vabi me, da v vsakem človeku prepoznam zgodbo, ki je ne poznam, rano, ki je ne vidim, in hrepenenje, ki ga nosi v sebi.

Pred kratkim sem bral o mladem očetu, ki je po zaprtju podjetja več mesecev zaman iskal zaposlitev. Sram ga je bilo, da družine ne more več preživljati tako kot prej. Nekega dne je začel prostovoljno pomagati v lokalni kuhinji za ljudi v stiski. Rekel je, da je tja prišel z občutkom poraza, odšel pa z novim dostojanstvom. Ko je delil obroke drugim, je odkril, da njegova vrednost nikoli ni bila odvisna od plačilne liste. Bog ga je čakal prav tam, kjer je mislil, da je izgubil vse.

Takšne zgodbe razkrivajo, kako deluje Sveti Duh. Ne izbriše vedno težkih okoliščin, spremeni pa pogled, s katerim jih živim. Iz poraza lahko naredi začetek. Iz praznine prostor za novo življenje.

Evharistija je najgloblji izraz tega Božjega pogleda. Kristus se podarja lačnemu človeku. K oltarju prihajam s svojo revščino, s svojimi vprašanji, s svojimi neuspehi. Ne prihajam dokazovat svoje popolnosti, ampak sprejet Dar, ki me presega. Cilj evharistije je, da Kristusovo srce začne utripati v mojem srcu. Sveti Duh posvečuje kruh in vino, hkrati pa tiho preoblikuje tudi moj pogled, da začnem ljudi srečevati z več usmiljenja in manj obsodb.

Psalm danes pravi: »Blizu je Gospod vsem, ki ga kličejo.« To bližino iščem vsak dan. Ne v izrednih znamenjih, ampak v tihih srečanjih, v lomljenju kruha, v Božji besedi in v obrazih ljudi, ki jih srečujem. Tam Sveti Duh neprenehoma razodeva, da je največja svoboda v tem, da živim iz Božje ljubezni in jo podarjam naprej, tudi takrat, ko se zdi dan povsem običajen.