Danes, ko obhajamo praznik Gospodovega razglašenja, nas Božja beseda vabi, da dvignemo oči od svojih utrujenih stopal in zagledamo Zvezdo. Vzhodna krščanska tradicija ta praznik razume kot Teofanijo – razodetje Boga celotnemu vesolju. Ne gre le za spomin na tri modre, ampak za trenutek, ko se v temo sveta zareže neugasljiva Luč.

Prerok Izaija kliče: »Vstani,... zasij, kajti prišla je tvoja luč!« Hkrati pa odkrito prizna: »temà pokriva zemljo in meglà ljudstva.« Ta opis je osupljivo blizu današnjemu stanju v Sloveniji, Evropi in svetu. Čutimo mrak lažnih ideologij, ki človeka razdvajajo, razgrajujejo družino in postavljajo pod vprašaj vrednost življenja. Čutimo mraz sebičnosti, kjer se vsak zapira v svojo trdnjavo. A prav v to »gosto temo« vstopa Kristus. On ni ideja, ki bi jo bilo treba vsiliti, ampak Luč, ki jo je treba sprejeti. Praznik nam prinaša upanje: tema nima zadnje besede. Bog se ne razodeva v palačah moči, ampak v krhkosti otroka.

Modri z Vzhoda so podoba današnjega človeka, ki se ne zadovolji s površnimi odgovori. Niso bili del »izvoljenega ljudstva«, a so v naravi in zvezdah prepoznali klic Stvarnika.

V današnji Evropi, ki pozablja na svoje krščanske korenine in tava v iskanju identitete, so modri zgled ponižnega iskanja. Medtem ko Herod v Jeruzalemu trepeta za svoj prestol in manipulira z resnico, modri prehodijo dolgo pot, da bi se poklonili Življenju. Herodova drža je drža današnjih ideologij: nadzor, strah pred drugim, varovanje lastnih interesov za vsako ceno, celo za ceno nedolžnih življenj. Drža modrih pa je drža evharističnega kristjana: čudenje, ponižnost in pripravljenost spremeniti svojo pot.

Apostol Pavel nam razodeva »skrivnost«: vsi narodi so poklicani v isto telo. V času, ko se v Sloveniji in širše krepijo delitve na »naše« in »vaše«, ko se gradi zidove namesto mostov, nam praznik zagotavlja, da je krščanstvo vera vesoljnega bratstva.

Kristus ni prišel le za peščico izbranih, ampak da bi vse stvarstvo – ljudi, naravo, vesolje – zbral v prijateljstvu z Očetom. Ideologije, ki izključujejo, ki delijo ljudi na podlagi kakršne koli oznake, so neposredno nasprotje današnjega praznika. Razglašenje nam pove: tvoj »brat« je tudi tisti, ki prihaja od daleč, in tisti, ki razmišlja drugače, saj je nad vsemi nami ista Zvezda. Modri so odprli svoje zaklade in darovali zlato, kadilo in miro. V duhu vzhodne teologije so ti darovi naše celotno bivanje:

• Zlato: Priznanje Božjega kraljestva v našem vsakdanu. Namesto da bi služili bogu denarja ali ideologije, priznamo dostojanstvo vsakega človeka kot božjega sina ali hčere.

• Kadilo: Naše molitve in hrepenenje po svetem sredi banalne vsakdanjosti.

• Miro: Pripravljenost, da objamemo trpljenje in smrtnost. V svetu, ki se boji bolezni in starosti, mi prinašamo »miro« – sočutno bližino tistim, ki trpijo.

Praznik Gospodovega razglašenja nas vabi v dve ključni drži:

1. Drža »pogleda navzgor«: Ne pustimo se ujeti v depresivno zretje v tla, v nenehne prepire in črne kronike. Krščanstvo je vera navdiha. Bodimo ljudje, ki v družbi ohranjajo upanje, ker vidijo Luč, ki sveti onkraj oblakov trenutnih kriz.

2. Drža »druge poti«: Evangelij pravi, da so se modri »po drugi poti vrnili v svojo deželo«. Srečanje s Kristusom nas spreminja. Ne moremo se vrniti v stare vzorce sovraštva, predsodkov in pasivnosti. Biti kristjan v današnji Evropi pomeni izbrati »drugo pot« – pot blagrov, pot zaščite življenja in pot gradnje pristne skupnosti.

Naj nas današnja luč opogumi, da bomo v svojem okolju postali »majhne zvezde«, ki ne svetijo s svojo svetlobo, ampak zrcalijo sijaj tistega Prijatelja, ki je prišel, da bi razsvetlil vsakega človeka.

Amen.