Jona popeljejo v neznane globine, v središče nevihte in lastnega upora, kjer se zdi, da je Bog odsoten. Vendar prav tam, v trebuhu velike ribe, doživi preobrat – spozna, da je Gospodu mogoče priti na pomoč tudi iz propada. Tako tudi mi v svojem življenju lahko doživimo trenutke, ko nas bolečina, strah ali razočaranje potisnejo v temo. A kakor je Jona iz globin klical k Bogu, nam Sveti Duh daje moč, da tudi mi iz svojih »globín« – iz bolnišnične sobe, iz samote po izgubi ljubljene osebe, iz občutka nezadostnosti v službi – obrnemo pogled k Njemu. Jezus Kristus v priliki o usmiljenem Samarijanu razkriva, da je zveličanje v tem, da postanemo bližnji tistemu, ki je v stiski. Resnična vera se kaže v konkretnem dejanju usmiljenja, ko se ustavimo ob človeku, ki leži ob cesti našega vsakdana – morda je to samski sosed, ki potrebuje pogovor, ali kolega, ki se bori z obremenitvijo. On, dober Samarijan, nam z večno ljubeznijo oskrbi rane in nas nese v zavetišče Cerkve. Naj naše srce ostane dovzetno za njegov glas, ki nas vabi, da presežemo same sebe in postanemo orodje njegove usmiljene ljubezni v tem svetu.