Apostol Pavel se ozira na svoje življenje in vidi, kako ga je Bog našel tam, kjer ga sam nikoli ne bi iskal. Iz preganjalca je postal oznanjevalec. To me navdaja z upanjem. Nihče ni tako daleč, da ga Kristus ne bi mogel doseči. Sveti Duh ne izbira popolnih ljudi, ampak odpira srca, ki se pustijo presenetiti Božji ljubezni.

V evangeliju Marta skrbi za mnoge stvari, Marija pa sede k Jezusovim nogam in posluša. Dolgo sem mislil, da gre za izbiro med delom in molitvijo. Danes vse bolj čutim, da gre za vprašanje izvira. Če moje delo ne raste iz srečanja s Kristusom, se utrudim. Če pa najprej dovolim, da njegova beseda doseže moje srce, tudi vsakdanje naloge dobijo drugačen okus.

Pred kratkim sem prebral zgodbo mlade podjetnice, ki je po letih nenehne naglice doživela popolno izčrpanost. Priznala je, da je njen koledar vedno poln, srce pa prazno. Med okrevanjem si je vsak dan vzela petnajst minut tišine brez telefona, elektronske pošte in obveznosti. Sprva se ji je zdelo izgubljanje časa. Čez nekaj mesecev pa je rekla: »Prvič po dolgem času ne živim samo zato, da opravim naloge, ampak da zares živim.« Ta preprosta sprememba me spominja na Marijo iz evangelija. Včasih največ naredim prav takrat, ko se za trenutek ustavim pred Gospodom.

Sveti Duh v meni ustvarja takšno notranjo tišino. Ne odvzame odgovornosti, ampak jo očisti nemira. Počasi me vodi od razpršenosti k zbranosti, od skrbi, ki me zapira vase, k zaupanju, ki odpira prostor Bogu.

Evharistija je najgloblji trenutek tega srečanja. Pred oltar ne prihajam zato, da bi Kristusu prinesel svojo popolnost, ampak svojo utrujenost, raztresenost in hrepenenje. On mi podarja samega sebe. Cilj evharistije je, da njegovo življenje postane utrip mojega življenja. Iz tega občestva se rojeva delo, ki ni več samo napor, ampak odgovor ljubezni.

Psalm pravi: »Ti si me stkal v materinem telesu.« Te besede mi vračajo mir. Bog me pozna od začetka, spremlja moje korake in se ne naveliča čakati. Zato lahko tudi danes za nekaj trenutkov sedem k njegovim nogam. Tam Sveti Duh znova uredi moje srce in me pošlje v vsakdan z drugačnim pogledom – manj obremenjenim s tem, kar moram storiti, in bolj odprtim za tega, ki hodi ob meni.