Današnja berila nas postavljajo pred temeljno resnico našega življenja: ne pripadamo sami sebi. Sveti Pavel nam v Pismu Rimljanom (Rim 14,7-12) to neposredno izreče : »Nihče izmed nas ne živi zase in nihče ne umre zase.« Naše življenje je odziv na Božjo ljubezen in pred Njim smo za ta dar odgovorni.

Zato nam Lukov evangelij (Lk 15,1-10) spregovori s priliko o izgubljeni ovci in izgubljenem denarju.Teh prilik ne smemo brati kot lepe zgodbice, temveč kot razodetje Božjega srca. Jezus jih je povedal ravno takrat, ko so ga farizeji grajali, ker se druži z grešniki. In tukaj je ključ: Bog v Kristusu ni statičen vladar, ki čaka, da se mu grešnik približa; On je iskalec, pastir, ki aktivno stopi v puščavo in tvega vse, da najde izgubljeno.

"Bog je kot žena, ki ne miruje, dokler ne najde izgubljenega denarja. Ta denar smo mi. Naše življenje ima zanj neskončno vrednost." V priliki ni poudarek na joku in kesanju ovce, temveč na veselju in početju Pastirja. To je sporočilo upanja za nas: ko se nam zdi, da smo daleč, smo prav tam v središču Božjega kroga. On išče z vso vnemo, dokler ne najde. In ko najde, je veselje tako veliko, da se razliva na vse okoli.

Naj nas ta spoznanje opogumi. Naša vloga je, da se damo najti, da se ne skrivamo. In ko slišimo Gospodov glas, ki nas kliče po imenu, naj naše srce, ne obupa, temveč čaka in upa v Gospoda. Bog nas ne obtožuje; On nas išče. In ko nas najde, nas prinese domov na svojih ramenih, v središče nebeškega veselja.