V Apostolskih delih (25,13-21) naletimo na Pavla, ki kljub obtožbam ostaja stanoviten v svoji veri. Rimski oblastnik Fest ga pošlje k Cezarju, ne da bi našel krivdo v njegovem ravnanju. Bog lahko uporabi celo posvetne procese, da izpolni svoje načrte. Pavlova vztrajnost nas navdihuje, da tudi sredi izzivov ostajamo mirni in zaupamo, da Gospod vodi zgodovino in naše življenje po svojih potih. S psalmistom lahko hvaležno častimo Boga, ki odpušča, ozdravlja in nas obdaja z milostjo. »Kakor je nebo visoko nad zemljo, tako je močna njegova ljubezen do tistih, ki se ga bojijo« (Ps 103,11). Njegovo usmiljenje je brezmejno, njegova zvestoba trajna. Angeli in nebesa slave njegovo veličastvo, nas pa vabi, da tudi mi živimo v zahvaljevanju in občudovanju njegove dobrote.

V Janezevu evangeliju (21,15-19) Jezus trikrat vpraša Petra: »Ali me ljubiš?« Ta pogovor razkriva globino Kristusovega usmiljenja in poziva k ljubezni, ki postane služenje. Jezus ne postavlja pogojev, temveč Petra – in nas – vabi k intimnemu občestvu z njim. Peter, ki ga je prej zanikal, zdaj prejme milost, da postane pastir Kristusove črede. Jezusovo vprašanje se dotakne najglobljega v nas: ali ga resnično ljubimo? In ta ljubezen se izraža v skrbi za druge. Končno ga Jezus vabi: »Sledi mi!« (Jn 21,19). To ni ukaz, temveč odprtje poti – križ in slava sta združeni v sledenju njemu.

Današnja božja beseda nas nežno spominja, da je naše življenje v Kristusu pot ljubezni, ki preobraža, odpusti in vodi v svobodo. Naj nas njegova milost nosi, da bomo zvesto odzivni na njegov glas in v vsem razodevali njegovo neskončno ljubezen.