V duhu Filokalije (Dobrotoljublja), te zakladnice modrosti o očiščenju srca in nenehni molitvi, nas Božja beseda 7. januarja vabi k najpomembnejšemu delu: k varovanju srca (nepsis) in razločevanju duhov sredi hrupa sveta.

Apostol Janez nas opozarja: »Ne verjemite vsakemu duhu, ampak duhove preizkušajte, ali so od Boga.« V Filokaliji nas očetje učijo, da vsaka misel (logismos), ki vstopi v naš um, ni naša in ni nujno dobra. Danes smo preplavljeni z »duhovi« časa – ideologijami, ki povzdigujejo ego, sejajo strah ali nas prepričujejo, da je skupnost le breme. Preizkus je preprost – ali misel v tebi prinaša nemir, sodbo in tesnobo, ali pa prinaša ponižnost in ljubezen do Kristusa? Duh, ki »priznava Jezusa v mesu«, je duh, ki spoštuje konkretno, otipljivo življenje in dostojanstvo vsakega človeka.

Evangelij pravi, da se je Jezus naselil v Galileji, zemlji, ki je veljala za mračno in mešano. »Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč.« Galileja je podoba našega sodobnega sveta – hrupa, napetih družinskih kosil in zmedene družbene atmosfere. Kristus ne čaka, da bo svet popoln, da bi vanj vstopil. On prinaša Luč med nas prav v središče »poganstva«. Biti evharistični kristjan danes pomeni, da ne bežimo iz sveta, ampak v svojem srcu nosimo Kristusa kot tiho luč, ki osvetljuje odnose, ne da bi jih skušala na silo spreminjati. Predstavljajte si situacijo v službi ali na spletnih omrežjih, ko se razplamti vroča debata o neki trenutni družbeni ideologiji, ki napada vrednoto družine ali življenja.

• Odziv po starem (duh sveta): Začutimo jezo, potrebo po zmagi v prepiru, začnemo sovražiti tistega, ki zagovarja nasprotno. To je »duh, ki ni od Boga«, saj prinaša razdor in smrt v našem srcu.

• Odziv po Filokaliji (preizkušanje duhov): 1. Ustavi se: Za trenutek zadrži dih in v sebi zmoli: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me.« 2. Poglej sad: Ali bo tvoj oster odgovor prinesel mir ali le še več teme? 3. Dejanje prijateljstva: Namesto napada izberi resnico, povedano z milino. Morda sodelavcu ne odgovoriš na provokacijo, ampak ga čez uro vprašaš: »Kako si zares? Opazil sem, da si zadnje čase napet.«

S tem dejanjem ste »duha razdora« zamenjali z »Duhom prijateljstva«. To je srčno bogoslužje. Naj vaša identiteta ne bo v tem, proti komu smo, ampak v tem, kdo prebiva v nas. Če v našem srcu prebiva Kristus, bomo sredi največje družbene zmede postajali otok miru. Prijateljstvo z Bogom se pozna po tem, da ljudje ob nas začutijo, da so ljubljeni, ne pa obsojani.