Nekega dne je Jezus učil in sedé so ga poslušali farizeji in učitelji postave, ki so bili prišli iz vseh galilejskih in judovskih vasi; v njem je bila Gospodova moč, da je ozdravljal. In glej, možje so nesli na postelji človeka, ki je bil mrtvouden, in so iskali, da bi ga prinesli noter in postavili predenj. Ker zaradi množice niso našli, kod bi ga nesli noter, so šli na streho in ga med opeko spustili s posteljo vred v sredo pred Jezusa.

Ko je videl njihovo vero, je rekel: »Človek, odpuščeni so ti tvoji grehi.« Pismouki in farizeji so začeli misliti: »Kdo je ta, ki govori bogokletno? Kdo more grehe odpuščati kakor edini Bog?« Jezus je spoznal njihove misli in jim odvrnil: »Kaj v srcu mislite? Kaj je laže reči: ›Odpuščeni so ti tvoji grehi‹, ali reči: ›Vstani in hodi‹? Da pa boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe – je rekel mrtvoudnemu – ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!«

Takoj je vpričo njih vstal, vzel posteljo in odšel na svoj dom ter slavil Boga. Vsi so ostrmeli in slavili Boga in prevzel jih je strah in so govorili: »Videli smo danes čudovite reči.« (Lk 5,17-26)

Odrešenje je srečanje. Bog nas prihaja rešit, pravi prerok Izaija. Povabljeni smo mu priti naproti in to po poti, ki jo On sam pripravlja. “Ondi bo cesta in pot; sveta pot se bo imenovala; nečisti ne hodi po njej,… samo rešeni smejo tam hoditi.” Tudi psalm govori o srečanju usmiljenja in resnice, o poljubu pravičnosti in miru.

Če hočemo iti nekomu nasproti, moramo hoditi. Zaradi tega Jezus najprej ozdravi vse, ki ne moremo hoditi. “Vstani in hodi!”

Če hrepenimo, da bi šli nasproti zelo dragi osebi, pa ne moremo hoditi, je hromost lahko vir velike tesnobe in bede. Evangelij nam glede tega da lekcijo globokega optimizma. Prav naše potrebe so nuja, ki nas prisili v iskanje Gospoda. S tem ogromno pridobimo. Če moški v evangeliju ne bi bil hrom, verjetno ne bi srečal Kristusa. Ker pa ga je njegova beda silila, je premagal težavo. Prošnja za Gospodovo posredovanje je bila zanj edina rešitev. Jezus ga je prehitel in presegel vsa njegova pričakovanja: “Človek, odpuščeni so ti tvoji grehi!”

Povabljeni smo, da gremo Gospodu naproti. Kako pa naj to storimo, če smo duhovno hromi? Zgledujmo se po hromem iz evangelija: iščimo zdravilo za svojo hromost. Zdravilo pa je samo vera v mogočno Gospodovo besedo. Le Jezus, Sin človekov, ima oblast odpuščati grehe. On omogoči hoditi tistemu, ki ga je hromost znotraj zablokirala.

Le skupaj z Jezusom lahko hodimo naproti Jezusu. To je v resnici naša adventna drža. Dobro vemo, da sami ne znamo hoditi proti Gospodu: le skupaj z njim se mu lahko bližamo za srečanje. Hoditi je dejanje, ki nam ga On daje, mi pa njemu. S svojo besedo in svojo ljubeznijo nam On daje moč za hojo. Ko se odpremo njegovemu daru, mu gremo naproti. Podarimo mu svoja dejanja in hodimo skupaj z Njim. V adventnem času je to vir naše sreče: hoditi skupaj z Gospodom v še večjo in izrecno bližino in intimnost z Njim, Njegovim Očetom v ljubezni Svetega Duha. To je cilj našega življenja iz katerega lahko zajemamo moč danes in tukaj.