Jakobova pot v 1 Mz 28,10-22 postane sveto srečanje - "Kako strašno je to mesto!" spozna, ko v sanjah vidi lestev med nebom in zemljo, ki razkriva, da je navzočnost Boga vseprisotna tudi na pustih in nepričakovanih krajih. Zaupanje v Boga je nosilo Jakoba skozi noč in vodi tudi nas skozi vse naše temne ure. V Matejevem evangeliju (Mt 9,18-26) Jezus hkrati ozdravi krvotočno ženo in obudi predstonjikovo hčer. Kaže nam, da njegova ozdravljajoča moč ne pozna omejitev. Kakor je Jakob prejel obljubo sredi puščave, tudi ti dve ženski na robu obupa doživita čudež. Matej prikazuje Kristusa, ki prestopa vsa družbena pravila: dotakne se "nečiste" ženske in gre med žalujoče. Njegova ljubezen ne pozna ovir in meja. Jakob v Betelu postavi kamen za spomin na srečanje z Bogom. Naš "Betel" je vsak trenutek, ko prepoznamo, da Bog govori z nami tudi sredi naših begov in beganj na poti življenja. Bog nas materinsko varuje. V Njem smo varni tudi takrat, ko se zdi, da nas noč premaga. Ženska, ki se skrivaj dotakne Kristusa, postane zgled vztrajne vere. Včasih je potrebno kršiti pravila, da smo lahko ozdravljeni. Jakob je prejel obljubo o potomcih med begom. Tudi mi smo blagoslovljeni v najbolj nepričakovanih okoliščinah in trenutkih. Današnja Božja beseda nam podarja pogumno zaupanje. Kakor je Jakob spoznal Boga na samotni poti in v boju, tako je v Kristusu Oče blizu tudi nam v vsakršni stiski. Naj bo naša vera kakor kamen v Betelu: spomin, da je vsak kraj svet, ko prepoznamo: "Res, Gospod je na tem mestu!"