Ko berem o ljudstvu, ki si postavlja malike, začutim, kako blizu mi je ta skušnjava: iskati varnost v nečem, kar je otipljivo, obvladljivo, a na koncu nemo. Psalm to pove preprosto — imajo usta, pa ne govorijo. In se vprašam, kolikokrat tudi sam iščem oporo tam, kjer ni življenja. Očetje bi rekli: srce se neopazno naveže, in prav tam izgublja svobodo.

V evangeliju gledam Jezusa, ki osvobaja človeka nemosti. To ni le ozdravljenje telesa, ampak povrnitev glasu — sposobnosti odnosa. In hkrati vidi množice, izmučene in razkropljene, kakor ovce brez pastirja. Ta pogled me gane: ne obsoja, ampak vidi globlje.

Sveti Duh, v katerega sem bil potopljen ob krstu, v meni deluje prav na teh skritih mestih. Včasih kot luč, ki razkrije, na kaj ali koga sem se navezal. Drugič kot blagost, ki me ne sramoti, ampak vabi nazaj. Spet včasih kot pogum, da spregovorim, kjer sem bil prej nem.

Spominjam se trenutkov v svojem življenju, ko sem se zaprl vase zaradi nerazumljenosti. Navzven sem deloval miren, a v meni je rasla tišina, ki ni bila rodovitna. Dolgo nisem znal odpustiti — ne drugemu, ne sebi. In potem se je, počasi, skozi molitev in iskren pogovor, nekaj odprlo. Ne naenkrat, ampak kot majhna razpoka v zidu. Besede so začele prihajati, najprej okorne, potem bolj resnične. In v tem procesu sem začutil, da odpuščanje ni le odločitev, ampak dar, ki osvobaja glas. To je bila zame preobrazba sredi vsakdanjika.

Tudi v družbi vidim takšne premike. Kjer se zdi, da ljudje živijo drug mimo drugega, ujeti v svoje »male malike« — uspeh, nadzor, zunanji videz — se kdaj zgodi nekaj preprostega: iskren pogovor, priznanje napake, pripravljenost slišati drugega. To so majhni prelomi, kjer se ponovno rodi odnos. In prav tam se začne zdravljenje skupnosti in rast občestva oseb, ki živijo novo in večno življenje v medsebojnem podarjanju.

Ne želim več ostajati pri nemih podobah. V meni raste želja po živem Bogu, ki govori in posluša. Sveti Duh me uči te živosti: da odpiram srce, da odpuščam, da spregovorim. Včasih nežno, včasih odločno, vedno pa v smeri življenja.

In tako počasi odkrivam, da prav v teh majhnih prehodih — iz zaprtosti v odnos, iz zamer v odpuščanje — že utripa nekaj novega. Nekaj, kar ni od mene, a me oživlja znova in znova.