Ljubljeni v Kristusu, bratje in sestre, sopotniki v skrivnosti Luči.

Ko danes odpiram svete strani, čutim, kako skozme veje rahel dih istega Duha, ki je nekoč božal obraze puščavskih očetov. Prerok Ozej omenja »razdeljeno srce« (Oz 10,2). Oh, kako dobro poznam ta razkol v lastnih prsih! Moje srce je včasih kot razkošna vinska mladika, ki obrodi sadove, a v svoji bujnosti pozabi na trto. Zidam si oltarje iz lastnih uspehov, a pod njimi raste trnje. Toda kliče milost kliče (Oz 10,12).

V evangeliju Gospod pokliče dvanajst imen (Mt 10,1-7). Poglejte to raznolikost! Od preprostih ribičev do cestninarja. Vsi so bili potopljeni v isto moč, a vsak s svojim odtenkom. Tudi ti in jaz sva v krstu potopljena v neizmeren ocean Svetega Duha – nisva le mokra, sva prežeta. Ta Duh v nas ne deluje kot monoton zvok, ampak kot polifonija: v nekom je kot ogenj, ki vžiga gorečnost, v drugem kot hladna rosa, ki prinaša mir, v tretjem kot globoka tišina, ki razločuje duhove.

V svoji intimi, v tihi kamrici svojega srca, sem nedavno izkusil zdravilnost odpuščanja. Nosil sem staro zamero, velik oster kamen v čevlju, ki je z vsakim korakom bolj bolel. Dokler nisem v molitvi doumel: odpuščanje ni dejanje moje volje, ampak dopustitev Duhu, da kot reka steče skozme. Ko sem v mislih objel tistega, ki me je ranil, nisem sprostil le njega – moje lastno srce se je preobrazilo iz suhe pustinje v cvetoč vrt. To je »novost«, o kateri govori prerok; zemlja, ki je bila trda od obsojanja, je postala mehka in voljna za Božji dotik.

In poglejmo širše, v našo ranjeno družbo. Kolikokrat smo priča razdorom, kjer se zdi, da so mostovi zažgani za vedno. Spomnim se zgodbe iz majhne skupnosti, ki so jo razdirala stara politična in sosedska sovraštva. Dokler se peščica ljudi ni odločila, da ne bodo več hranili zveri maščevanja. Namesto besed so začeli darovati čas – drug drugemu so pomagali pri obnovi streh, brez vprašanj o preteklosti. Ta preprosta, a radikalna dobrota je delovala kot milo Svetega Duha. Družbeno tkivo, ki je bilo raztrgano, se je začelo celiti. Ne z zakoni, ampak z navzočnostjo Živega med njimi. To je »kraljestvo, ki se je približalo«.

Ne bojmo se svoje majhnosti. Psalm nas vabi: »Iščite Gospoda in njegovo moč, iščite vedno njegovo obličje!« (Ps 105,4). Iskanje ni napor, iskanje je ljubezensko hrepenenje.

Pusti, da te danes Duh preseneti. Morda bo prišel kot rahel vetrič, ki ti bo zašepetal besedo tolažbe za soseda, ali pa kot močan sunek, ki bo odpihnil prah s tvojih pozabljenih sanj. Vsak trenutek je lahko tvoj Damask. Vsako srečanje je lahko tvoj Tabor.

Bodite blagoslovljeni v svoji poti, polni upanja, potopljeni v neskončno nežnost Trojice.