Berilo iz 5. Mojzesove knjige (5 Mz 6,4-13)

Mojzes je govoril ljudstvu: »Poslušaj, Izrael; Gospod je naš Bog, Gospod edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Zabičaj jih svojim otrokom ter govôri o njih, ko bivaš v svoji hiši ali ko hodiš po potu, ko se ulegaš ali ko vstajaš! Priveži si jih za znamenje na roko in naj ti bodo za spomin pred očmi! Napiši jih na hišne podboje in na vrata!

Zgoraj navedeni Mojzesov stavek je v judovskem izročilu postal vsakdanja molitev. Prve knjige svetega pisma ne govorijo o ljubezni do Boga, ampak samo o tem, da se ga moramo bati in mu služiti. Ko se je Jakob zbudil iz sanj v katerih se je Gospod osebno boril z njim, je bil zaprepaden od strahu. Ko je Mojzes v gorečem grmu slišal Božji glas, si je iz strahu pokril obraz. Tudi ljudstvo se boji Boga, da bi jih uničil (2 Mz 20,18,19). Peta Mojzesova knjiga pa sporoča novo razodetje: namesto strahu nas v odnosu do Boga vabi na pot ljubezni. Veličina Boga, njegova vsemogočnost in svetost navidezno izključujejo možnost ljubezni. A Bog je prosil ljudstvo naj ga ljubi, ne zgolj spoštuje in boji. Da je to lahko zahteval je Bog počasi skozi zgodovino, začenši z Abrahamom, ljudi vabil v oseben odnos in sodelovanje. Bog se je razkril kot poln ljubezni in osebne skrbi, velikodušnosti, nežnosti in moči. Zato nas lahko prosi naj ga ljubimo. Ne prosi nas iz egoizma, ampak zato, da bi se nam lahko še bolj podaril in nas uvedel v življenje ljubezni. Če oseba, ki prejema darove od tiste, ki jo ljubi, na to ne odgovori, ostaja odnos nezadosten in ne zadovolji. Bog nam želi podariti samega sebe, ne zgolj stvari. Največje dobro, ki nam ga podarja je osebno občestvo z nami. Vse ostalo je drugotno. Le Boga lahko ljubimo z vsem srcem in brez zadržkov, kajti samo on je v celoti dobrota. Vsi drugi imamo meje in pomanjkljivosti, ki onemogočajo brezpogojno ljubezen. Bog je vreden neskončne ljubezni. Lahko ga ljubim z vsem svojim bitjem, ki mi ga je on sam podaril iz čiste ljubezni. Nihče drug mi tega ni podaril. Nenehno mi podarja vse. Pa vam tudi. Podarja nam zrak, svetlobo, zemljo, čuda, ljudi in vse življenje, ki nas obkroža. Po vsem tem mi Njegova ljubezen prihaja naproti in se mi želi podariti. Ljubiti Boga ni zapoved, ampak poklicanost, ki ustreza našemu najglobljemu hrepenenju. Po drugi strani pa je dolgotrajna naloga, saj se le počasi znebimo svoje sebičnosti. Vsaka zmaga v tej smeri nas napolnjuje z velikim in resničnim veseljem.