Iz svetega evangelija po Marku (6,34-44)

Tisti čas je Jezus zagledal veliko množico; zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel mnogokaj učiti. Ko je bilo že pozno, so stopili k njemu njegovi učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura že pozna. Odpústi jih, naj odidejo v bližnje pristave in vasi in si kupijo kaj jesti.« Odgovoril jim je: »Dajte jim vi jesti.« Rečejo mu: »Ali naj gremo in kupimo kruha za dvesto denarjev ter jim damo jesti?« On jim reče: »Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte!« Poizvedo in pravijo: »Pet in dve ribi.«

Velel jim je, naj vse po skupinah razposadijo po zeleni travi. In sedli so, skupina za skupino, po sto in po petdeset. In vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil in razlomil hlebe in dajal učencem, da bi polagali prednje; tudi obe ribi je razdelil vsem. In vsi so se najedli do sitega. Nato so pobrali koščke, dvanajst polnih košev, in nekaj od rib. Teh, ki so jedli kruh, pa je bilo pet tisoč mož.

»In vsi so jedli in se nasitili« (Mr 6,42)

Danes sem povabljen, da se ozrem v Božjo ljubezen, nežnost in velikodušnost. Jezus je ganjen nad množico, ki mu sledi. Zasmilimo se mu, ker smo kakor ovce, ki nimajo pastirja. Zato nam da kruh. Najprej nam podari kruh svoje besede. Uči nas o mnogočem v odnosu do Boga, sebe, bližnjih in sveta. Dejanski kruh je zgolj podoba njegove volje, da nas nahrani s svojim telesom in krvjo. Resnični kruh je on sam.

Prvo berilo nam pove, da sta Jezusova nežnost in velikodušnost izraz Očetove ljubezni. Bog Oče je ljubezen. On pošlje svojega Sina v svet, da bi mi po njem imeli življenje. Vsak dan smo povabljeni zreti in zajemati iz Očetove in Sinove ljubezni do nas. Prejemamo jo zato, da bi jo delili z drugimi, da bi ljubili skupaj z Bogom in tako kakor on. S prejemanjem njegovega telesa in krvi imamo v sebi Njegovo moč za ljubezen, ki preseže našo sebičnost in v ljubezni prenovi vse naše življenje.