Danes nas Božja beseda popelje v samo jedro krščanskega bivanja: v sočutje, ki se ne konča pri besedah, ampak postane kruh. V duhu Filokalije to ni le etično dejanje, temveč sad očiščenega srca, ki v drugem ne vidi tekmeca ali tujca, temveč ljubljenega brata.

Apostol Janez nam postavlja ogledalo: »Ljubezen je v tem: ne da smo mi ljubili Boga, ampak da je on ljubil nas.« V Filokaliji nas očetje učijo, da je človekovo srce kot studenec, ki je pogosto zasut s peskom sebičnosti, strahu in ideološkega napuha. Naša naloga ni, da »izmislimo« ljubezen, ampak da odkopljemo ta pesek, da bi lahko stekla Božja ljubezen, ki je v nas že prisotna. Ko se v družbi soočaš z ideologijami, ki ločujejo in razvrednotijo življenje, se ne bori s sovraštvom. Sovraštvo le še bolj zasiplje tvoj studenec. Namesto tega se v tišini spomni: »Bog me ljubi takšnega, kot sem.« Ta zavest je tvoj ščit in tvoj mir.

V evangeliju vidimo Jezusa, ki se mu množica »zasmili«. V izvirniku to pomeni globoko notranje gibanje, ki ga prevzame v samo središče njegovega bitja. On vidi ljudi, ki so kot ovce brez pastirja – podobno kot danes mnogi ljudje v Evropi, ki so izgubljeni sredi poplave informacij in lažnih obljub sreče. Jezus ne reče: »Naj se znajdejo sami.« Reče učencem: »Dajte jim vi jesti!«

Kristus ne potrebuje tvojega bogastva, potrebuje pa tvojih »pet hlebov in dve ribi« – tvojo majhno pripravljenost, da stopiš iz sebe. Čudež se zgodi v deljenju, ne v kopičenju. Ideologija pravi: »Poskrbi zase.« Prijateljstvo z Bogom pravi: »Deli to malo miru, ki ga imaš, in postal bo ocean.«

Predstavljaj si sodobno situacijo: si v trgovini ali na pošti, kjer je dolga vrsta. Ljudje so nestrpni, nekdo v vrsti se pritožuje nad politiko, nad cenami, nad vsem. Čutiš, kako se v tebi prebuja duh zagrenjenosti in ločenosti.

• Pot po starem: Pridružiš se godrnjanju ali pa se v sebi zviška posmehuješ »neumnim ljudem«. S tem si postal del »puščave«, kjer ni kruha.

• Pot po Filokaliji: 1. Straženje uma: Opaziš misel sodbe in jo ustaviš s kratko molitvijo: »Gospod, daj mi svoje sočutje.« 2. Pet hlebov: Namesto godrnjanja nameniš blagajničarki ali človeku pred seboj pristen nasmeh ali mirno besedo: »Tudi vi imate danes naporen dan, kajne? Hvala za vašo potrpežljivost.« 3. Čudež: Ta majhna gesta je tvoj »hleb kruha«. Videli boste, kako se napetost v okolici sprosti. Sredi »prazne puščave« modernih odnosov si pravkar nahranil pet tisoč ljudi (v prenesenem pomenu), saj se tvoj mir širi naprej.

Danes ne poskušaj rešiti sveta ali premagati vseh lažnih ideologij hkrati. Bog od tebe ne pričakuje, da nahraniš množico sam. Prosi te le, da mu izročiš svojih »pet hlebov« – tvoj današnji čas, tvojo pozornost do bližnjega in tvojo zvestobo življenju v svoji družini.

Pravi pravični vladar, o katerem poje Psalm 72, ne vlada s silo, ampak s tem, da »reši siromaka, ki vpije na pomoč.« Bodi danes odsev tega vladarja sredi svoje službe in doma.