V svetlobi vstajenja, ki v tem petem velikonočnem tednu prežarja vesolje, se ustavljam ob Kristusovih besedah: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« (Jn 15,12). V duhu Filokalije ta ljubezen ni le čustvo, temveč darovanjska drža duše in odločitev, ki se skozi molitev in treznost (nepsis) nenehno očiščuje sebičnosti.

V Apostolskih delih odmeva prva velika preizkušnja Cerkve. Ko so se pojavili nemiri in razhajanja glede postave, se je odgovor rodil iz edinosti: »Svetemu Duhu in nam se je zdelo dobro...« (Apd 15,28). To ni rezultat človeškega pogajanja, temveč plod evharističnega razločevanja. Mir, ki so ga bratje prejeli ob branju pisma, je tisti velikonočni mir, ki ne prihaja od zunaj, ampak iz globine, kjer Bog biva v človeku.

Naše srce je kakor struna, ki čaka na božji dotik. Ko v meni odmeva: »Moje srce je pripravljeno, o Bog,« (Ps 57,8), takrat se moje bivanje spremeni v liturgijo, kjer vsako srečanje postane prostor vstajenja.

Ta drža »ljubezni do konca« se v našem konkretnem slovenskem prostoru utelesi tam, kjer je najtežje: V naših mestih in vaseh živi mnogo starejših, ki so sredi hrupa sveta pozabljeni. Primer vstajenja je sosed, ki ne hiti mimo zaprtih vrat, temveč si vzame čas za kratek obisk, brez pričakovanja povračila. V tem tihem dejanju, ko nekdo daruje svoj čas – svojo edino resnično lastnino – se uresničuje Kristusova zapoved. Ta človek ne le pomaga, ampak postane živa ikona Prijatelja, ki daje življenje za svoje prijatelje.

Slovenijo pretresajo ostre besede in polarizacija, ki prodira v vse pore družbe. Vstajenje utripa v tistem delavcu ali javnem uslužbencu, ki kljub krivicam ali pritiskom na delovnem mestu ne izbere maščevanja ali širjenja sovražnega govora na družbenih omrežjih. Ko nekdo sredi politične razgretoasti ohrani notranjo tišino in na provokacijo odgovori z blagostjo, takrat s svojo držo ustavlja širjenje teme. To je evharistična politika: namesto da bi drugega »pogoltnil«, se sam podari kot prostor sprave.

Gospod nas ne imenuje več hlapce, ampak prijatelje. To prijateljstvo je osnova naše svobode. V svetu, ki temelji na koristoljubju, krščanska istovetnost ostaja v brezpogojnem darovanju. Ko se v liturgiji združim s Kristusom, prejmem moč, da v drugem ne prepoznam tekmeca, ampak brata, za katerega je bilo darovano isto Jagnje.

Moje življenje v tem velikonočnem času postaja nenehno iskanje tistega miru, ki so ga začutili verniki v Antiohiji – miru, ki ga svet ne more dati, a ga krščansko srce, prečiščeno v ognju preizkušenj, lahko neprestano izžareva. Slava tvojemu vstajenju, Gospod!