Iz svetega evangelija po Marku (6,45-52)

Takoj ko je bilo pet tisoč mož nasičenih, je Jezus naročil svojim učencem, naj stopijo v čoln in se odpeljejo na drugo stran proti Betsajdi, sam pa je medtem razpuščal množico. In ko jih je odslovil, je šel na goro molit. Ko se je zvečerilo, je bil čoln sredi morja, on sam pa na suhem. In ko je videl, kako se mučijo z veslanjem, veter jim je bil namreč nasproten, je okoli četrte nočne straže prišel k njim, hodeč po morju, in hotel mimo njih.

Ko pa so ga ti videli hoditi po morju, so menili, da je prikazen, in so zavpili; vsi so ga namreč zagledali in se prestrašili. On pa jih je takoj nagovoril in jim rekel: »Brez skrbi bodite; jaz sem, ne bojte se!« Stopil je k njim v čoln in veter je nehal. Oni pa so bili kar iz sebe, zakaj ob čudežu s hlebi še niso prišli k spoznanju, njih srce je bilo še zaslepljeno.

»Nato je stopil k njim v čoln in veter je ponehal; bili so vsi iz sebe« (Mr 6,51)

Večinoma praznujemo Božič na zelo horizontalen način: zadovoljni smo, da smo lahko skupaj, da smo lahko drug drugega veseli in se med seboj obdarimo (dedek mraz, Miklavž, božiček ipd ipd). Včasih se celo zavedamo, da nam vse to podarja in omogoča Bog. Apostoli so bili v času, ko se je dogajal prizor iz današnjega evangelija na isti ravni. Pomnožitev kruha so dojemali kot zgolj materialno možnost blagostanja za katerega bo poskrbel Bog. Okoliščine so bile težke in Jezus je čudežno posegel. Doživeli so človeško veselje in zadovoljstvo, da nam dobro gre. Jezus jim je dal materialno gotovost za prihodnost. Vendar Jezus ni zadovoljen s tem, da ostanemo zgolj na človeški in materialni ravni. To jim na nenavaden način tudi pokaže in jih vrže s tira. Začudeni so. Zato jim gre naproti in hodi po vodi.

Apostole ta nečloveški način razodevanja spravi v stisko. Prisili jih, da gredo ven iz svojih preveč človeških idej in predstav o njem. Zgroženi so in na smrt prestrašeni. Tedaj jim Jezus reče: »Bodite pogumni. Jaz sem. Ne bojte se!« Hoče jim vliti zaupanje. Povabi jih, da o začnejo o njem razmišljati na drugi ravni. Ne morejo si ga več predstavljati zgolj kot navadnega človeka, ki jih bo reševal iz težkih okoliščin in med vsemi ustvarjal mir in skladnost. Prisili jih, da pridejo k njemu kot Odrešeniku, ki jih vodi globlje. Niso dojeli pomnožitve kruha, ker jim je srce zakrknilo in je bil njihov duh blokiran. Jezus bo moral večkrat poglabljati njihovo vero, tako, da jim bo večkrat predstavil skrivnost svojega trpljenja. Šele tako bodo zares odprti za njegov klic, ki bo iz njih naredil njegove apostole in učence.

Skozi ta očala lahko znova preberemo prvo berilo. Spodbudo naj ljubimo drug drugega lahko razumemo zgolj na zelo človeški in materialni ravni. To povabilo tudi nekristjani najlažje sprejmejo. Vsi se strinjajo, da če bi se vzajemno ljubili, bi bil svet poln skladnosti, ne bi bilo obupa, revščine, krivic in izkoriščanja, vojn in pobijanja. Imejmo se radi, bi rešilo vse težave.

Če Jezusove besede razumemo na tak način ostanemo na ravni človeške utopije. Na teoretični ravni smo ljudje sposobni drug drugemu želeti dobro. Dovolj je, da se za to odločimo. Največkrat smo sami zase prepričani, da smo sposobni ljubiti, kakor da imamo vir ljubezni sami v sebi.

Janezovo pismo in dolgoletna izkušnja pa nam povesta, da temu ni tako. Janez nas vabi globlje. Ljubezen o kateri govori temelji na veri. Gre za ljubezen, ki se zaveda, da ima svoj izvor v Bogu, ne v samem človeku. Govori o ljubezni, ki izhaja iz zaupnega odnosa z Bogom, ne zgolj z ljudmi. Pravi: »Če se med seboj ljubimo ostaja Bog v nas«. Pravi pa tudi: »Vsak, ki prizna, da je Jezus Božji Sin, živi v Bogu in Bog živi v njem. Govori o ljubezni, ki izhaja iz vere v Jezusa Kristusa, Božjega Sina.

Ne govori o čisto človeški ljubezni, ki smo jo sposobni s svojimi močmi. Govori o sprejemanju Božje ljubezni. To pa lahko sprejmemo samo v veri v Jezusa Kristusa. Jezusovo srce vsebuje resnično Božjo ljubezen. Ko v veri sprejmemo Kristusovo ljubezen postanemo sposobni širiti Božjo ljubezen in jo živeti v odnosu do bližnjih.

Prosimo Gospoda, da bomo sprejeli njegovo Božje življenje. Naj nas osvobodi utvare, da je človeška skladnost mogoča brez stika z Bogom in vere v Njegovo brezpogojno ljubezen. Prosimo ga, naj nam pomaga vedno odpuščati, vedno premagovati nasprotovanja in težave, ki jih imamo z njegovo ljubeznijo. Veselje svetega Duha je znamenje resnične ljubezni.