»Podoben je otrokom, ki sedijo po trgih in kličejo drugim: 'Piskali smo vam, pa niste plesali'.« (Mt 11, 16-17)

Naš rod je enak kot so bili Jezusovi sodobniki. Zavračamo Boga in njegov ples življenja, do katerega pridemo preko kesanja. V nas se menjata žalost in veselje. Veselimo se dobrega in nas žalosti hudo. Če je moje srce pokvarjeno pa se veselim hudega in se žalostim nad dobrim. Bog nas najprej vabi, naj se spreobrnemo od hudobije in hudičevih laži k Njegovi brezpogojni zvestobi in sprejmemo njegovo brezpogojno ljubezen. Mi se temu upiramo. Če ga sprejmemo pa doživljamo veselje ob Gospodovi gostiji in plesu življenja za vse. Ko uničujemo Božji ples ljubezni, uničujemo tudi sebe. Njegova ljubezen v nas pušča pristno, ne lažno veselje. Naše srce Bog nauči žalosti zaradi zla. V sedanjem času se učimo razločevanja: ali sodelujemo z Njegovo ljubeznijo ali ne. Žalost nad zlom in veselje nad dobrim sta barometra našega odnosa ali neodnosa, naše notranje drže. Hudič pa nam dobro kaže kot neprijetno in hudobijo kot prijetno. Jezusova beseda ozdravlja moj voh in okus za dobro. Svoji preteklosti lahko dam novo smer v sedanjosti, s tem pa v prihodnosti ne ponavljam zla. Otrok pleše na svatbi in joka ob smrti. Pokvarjeno srce pa se prepira in medsebojno obtožuje. Joka ob svatbi in se veseli ob smrti. Delamo nasprotno od Božjega povabila in po neumnosti izgubimo sebe in druge. Zlo je tragična šala, ki nikogar ne zabava. Bog, ki nam je prepovedal uživati od drevesa smrti, nas nenehno vabi na ples življenja in nam vliva odpor do zla.