9.3.2021 - Sohlapci?

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 18,21-35)

Tedaj je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, če greši zoper mene moj brat, kolikokrat naj mu odpustim? Do sedemkrat?« Jezus mu pravi: »Ne rečem ti: do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi hlapci. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker pa ni imel s čim plačati, je ukazal njegov gospod prodati njega, ženo in otroke in vse, kar je imel, in poplačati. Hlapec pa je padel predenj in ga prosil: ›Gospod, potrpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospod se je tega hlapca usmilil, ga oprostil in mu dolg odpustil.

Ko je pa ta hlapec odšel, je srečal enega svojih sohlapcev, ki mu je bil dolžan sto denarjev, in ga je zgrabil ter davil, govoreč: ›Plačaj, kar si dolžan!‹ Njegov sohlapec pa je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga dal vreči v ječo, dokler bi ne poplačal dolga.

Ko so pa njegovi sohlapci videli, kaj se je zgodilo, so se zelo užalostili in so šli ves dogodek pravit svojemu gospodu. Tedaj ga je njegov gospod poklical in mu rekel: ›Hudobni hlapec, ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil torej tudi ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca.‹ In njegov gospod se je razsrdil in ga izročil mučiteljem, dokler bi ne poplačal vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne odpustite vsak svojemu bratu.«


Vsak od nas v življenju doživi tudi puščavo, potrtost, dezolacijo: praznino v kateri ni ničesar, Bog pa se zdi izredno daleč ali odsoten in nedosegljiv. Tedaj močno začutimo potrebo po Božjem odpuščanju. Zajame nas ponižno kesanje. Azarijeva molitev je navdihnila besede, ki jih duhovniki pri vsaki maši molimo po darovanju kruha in vina: »Sprejmi nas Gospod, ponižen in skesane, in naj ti danes ugaja naša daritev.«

Neskončno usmiljenje s katerim nas Bog sprejema naj bo vzor našega sprejemanja drugih. S tem postajamo nosilci Božjega usmiljenja in bližine, njegove nenehne in brezpogojne navzočnosti tudi v puščavi, potrtosti in notranji praznini. Evangeljska prilika močno prikaže naše škandalozen prepad med nenehnim Božjim odpuščanjem vsakomur izmed nas in našim trdosrčnim ravnanjem do bratov in sester. Gospodar se služabnika iz prilike usmili. Odpusti mu ogromen dolg, ki ga ni mogoče poplačati. Kakor hitro pa ta služabnik sreča svojega brata, ki ga prosi isto, kot je on sam prosil gospodarja, le da je njegov dolg zelo majhen, pa služabnik za svojega sotrpina trdosrčno zahteva ječo. Noče poslušati brata, ampak ga da vreči v ječo in s tem tudi sebe. Neusmiljeno zahteva povračilo.

Nasprotje med obema naj bi nas prizadelo in šokiralo. Čemu? Da bi se prepoznali v trdosrčnem služabniku in prosili usmiljenega Gospoda, da zares sprejmemo dar njegovega odpuščanja. Ali opažam, da je moja drža do sočloveka zelo drugačna od moje drže pred Bogom? Zdi se nam normalno, da nam Bog odpusti in nas obdarja s svojimi darovi, potrpi z nami. Ko pa nas sočlovek pride kaj prosit pa najdemo tisoč izgovorov, da ga lahko zavrnemo. To delamo dan za dnem. Bog pa potrpi z nami in nas prenaša. Sami pa s strani drugih ne trpimo najmanjšega odstopanja. Dobro je, da Božje ravnanje do nas soočimo z našim ravnanjem do bližnjih. To nam skoraj nikdar ne pride na misel. S tem se najbolj zapremo za Božje darove. Bog Oče resnično hoče, želi in hrepeni, da smo deležni njegovega usmiljenja in brezpogojne ljubezni. Hrepeni, da bi jo najprej sprejeli in nato delili z brati in sestrami. Šele ko jo delimo, smo jo zares sprejeli. Zato Jezus na koncu doda: »Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne odpustite vsak svojemu bratu.« To je novost, ki jo Bog dela v naših srcih, če mu dovolimo.

130 views0 comments

Recent Posts

See All