V veselju velikonočne osmine, ko v meni še odzvanja lomljenje kruha iz Emavsa, se ustavljam ob Kristusovem vstopu med prestrašene učence (Lk 24,35–48). V duhu Filokalije  prepoznavam, da se Vstali ne prikazuje kot duh ali ideja, temveč kot telo, ki nosi rane. Krščanstvo ni bežni misticizem, ampak ontologija odnosa: Kristusovo telo je "telo skupnosti" (ekklesia). Ko On reče: "Mir vam bodi!", to zame ni le pozdrav, temveč dar novega bivanja, ki presega biološko nujnost smrti in strahu.

Ob branju Apostolskih del (Apd 3,11–26) vidim Petra, ki ljudstvo sooči z njihovo lastno zablodo – ne zato, da bi jih potolkel, ampak da bi jim ponudil pot spreobrnjenja (metanoia). Psalm 8 me ob tem prevzame z začudenjem: "Kaj je človek, da se ga spominjaš?" To je vprašanje, ki si ga zastavljam sredi slovenskega vsakdana, ko se zdi, da je človekovo dostojanstvo v javnem prostoru postalo drugotnega pomena.

V slovenski družbeni realnosti to stisko prepoznavam v obrazih tistih, ki so sredi ideoloških bojev in političnega hrupa postali nevidni. Vidim delavca, ki se kljub trdemu delu sooča z negotovostjo glede stanovanja in osnovnih življenjskih potreb, medtem ko se v političnem diskurzu moč pogosto uporablja za izključevanje, ne pa za gradnjo skupnega dobrega. Vidim preizkušnjo tistih, ki v našem sistemu naletijo na gluha ušesa birokracije – tisti "hromi", ki ne prosijo le za miloščino, ampak za to, da bi bili spet prepoznani kot ljudje z dostojanstvom.

Moja osebna velika noč se danes dogaja v tem, da Kristusu "dam jesti" (Lk 24,41) v tistih, ki so lačni pravičnosti in iskrenosti. V slovenskem prostoru, kjer smo tako močno ujeti v sence preteklosti in medsebojno nezaupanje, me Kristusove rane vabijo, da neham skrivati svoje lastne ranljivosti. Spoznavam, da se resnično srečanje z Vstalim zgodi takrat, ko sredi gospodarske negotovosti ne zaprem svojega srca v egoizem preživetja, ampak si upam biti "priča teh reči" (Lk 24,48).

Ko danes opazujem razhajanja v naši državi, v sebi čutim klic k tisti apostolski drznosti, ki ne išče lastne slave, ampak kaže na Drugega. Moja vera se ne potrjuje v zmagi mojega političnega pola, temveč v moji zmožnosti, da v nasprotniku vidim osebo, ki je prav tako poklicana k svobodi Božjih otrok. Vstajenje zame pomeni, da sredi slovenskega pesimizma postanem prostor upanja – ne zato, ker bi bil močan, ampak ker vem, da je On, ki je premagal grob, sredi med nami in nas kliče k prenovi vsega stvarstva.