V tišini notranje puščave, kjer se moka v prgišču in olje v vrču ne spraznita, odmeva klic k zaupanju neizčrpni božji previdnosti. Sveti Duh je tisti nevidni Gost, ki sredi suše sveta v mojem srcu ohranja ogenj darovanja, tudi ko se zdi, da so zaloge mojih moči na dnu. On je tisti dih, ki moje bivanje preobraža v sol zemlje in luč sveta, da ne ostajam zaprt v svojo majhnost, temveč postajam svetilnik na gori božje slave.

V življenju se sodelovanje s Svetim Duhom razodeva v paradoksu vdove iz Sarepte: ko darujem zadnje prgišče svojega časa, potrpežljivosti ali ljubezni, se v meni odpre vrelec neskončnosti. Sveti Duh v mojem srcu deluje kot sol, ki preprečuje razkroj duha v zagrenjenost in cinizem. Poboženje se uresničuje v tej nenehni izmenjavi – ko svojo praznino izročam Gospodu, On vanjo vliva svojo Luč. Ta Luč ni moja last, temveč delovanje Tolažnika, ki skozi mojo krhkost razsvetljuje vse v hiši. Psalm v meni poje Bogu, naj razjasni svoj obraz nad nami. Njegovo obličje sije nad nami; ta sijaj je navzočnost Duha, ki v moje/tvoje srce vliva večje veselje, kakor ga imajo tisti, ki kopičijo le žito in vino.

Sveti Duh prebuja moč obilja tam, kjer se soočam s sušo solidarnosti in bičem draginje. Kultura preračunljivosti in strahu, da bo "za nas zmanjkalo", je zame izziv za tvegano radodarnost in doživetje binkošti srca. V trenutku, ko sredi lastne finančne stiske ali negotovosti upokojenec ali delavec deli svoj skromen obrok s sosedom, ki je še v večji stiski, v njem vstaja Kristus. To dejanje, kjer "moka ne poide", je sad Svetega Duha, ki človeka pobožuje skozi žrtev. Moja majhnost takrat postane sol, ki daje okus celotni skupnosti.

V javnem prostoru se največkrat išče le lastna korist in krepijo lastni tabori. Vstajenje se razodene tam, kjer sredi te politične in družbene suše nekdo izbere pot luči. Ko se v našem javnem življenju pojavi človek – morda uradnik, ki kljub birokratskim omejitvam najde pot za pomoč obupanim staršem, ali sosed, ki sredi medsosedskih sporov prvi ponudi roko sprave – tam se uresničuje božje kraljestvo. Ko slovenski javni prostor namesto hrupa obtoževanja napolni drža, ki išče skupno dobro brez iskanja slave na družbenih omrežjih, se uresničuje preobrazba narodovega telesa. Vsako dejanje, ki sredi slovenske razklanosti tiho ohranja dostojanstvo bližnjega, je luč, ki je ni mogoče skriti, in sad Svetega Duha, ki v našem narodu nevidno plete mrežo nove, nebeške kulture upanja.

Sveti Duh me vabi, da z Njim molim: »Gospod, razjasni svoj obraz nad nami! Dal si mi v srce večje veselje, kakor ob času obilice žita in vina.« Moje bivanje pod gorskimi vršaci naj postaja živa daritev, ko v moči Vstalega vsako preizkušnjo spremenim v priložnost za svetost, za polnost luči, ki ne pozna zatona.