Dragi bratje in sestre, v srcu čutim, kako me Božje besede objamejo kot topel, a hkrati goreč objem Očeta. »Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina… Jaz sam sem Efrájima učil hoditi, jemal sem jih na svoje lakte, pa niso spoznali, da skrbim zanje. Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jest« (Oz 11,1.3-4). In potem ta boleč, a neskončno nežni vzklik: »Kako bi te mogel dati drugemu, Efrájim,  kako bi te mogel izročiti drugemu, Izrael! Kako bi te mogel dati kakor Admo, te izročiti kakor Cebojím! Moje srce se obrača v meni, moje sočutje prekipeva« (Oz 11,8).

Oče nas ne zapusti. Tudi ko smo daleč, tudi ko smo trdi in ranjeni, Njegovo srce ne more prenesti, da bi nas dokončno zavrgel. In prav v to ljubezen smo bili potopljeni ob svetem krstu – v vodo, ki ni samo očiščenje, temveč potopitev v samo življenje Svetega Duha.

Sveti Duh prihaja k nam v različnih darovih in odtenkih, kakor veter, ki piha, kamor hoče. Pride kot tih šepet tolažbe, ko smo utrujeni. Pride kot ogenj, ki požge stare rane in lažne identitete. Pride kot rahla rosa, ki mehča srce, ki je postalo trdo od razočaranj. Pride kot moč, ki nam daje pogum, da odpustimo tisto, kar smo mislili, da nikoli ne bomo mogli. Pride kot nežnost, ki nas uči ljubiti brez obrambe. Vse to je v nas od krsta – zaklad, ki ga pogosto nosimo zaprt, a ki čaka, da ga odpremo.

Poznam moškega, ki je dolga leta živel v globoki zameri do svojega očeta. Ta zamera je zastrupila tudi njegov zakon in odnos z lastnimi sinovi. Ko je med enim od postnih dni končno odprl srce in odpustil – ne z velikimi besedami, temveč v tihi, iskreni molitvi – se je nekaj začelo premikati. Njegova žena je rekla, da je prvič po mnogih letih spet videla v njegovih očeh mir. Njegov najstarejši sin, ki je bil pred tem zaprt in jezen, je začel sam prihajati k njemu in govoriti o stvareh, o katerih prej ni mogel. Odpuščanje ni bilo spektakularno. Bilo je tiho vstajenje sredi običajnega življenja.

V nas je že vse, kar potrebujemo. Sveti Duh, ki smo ga prejeli v krstu, ni oddaljen gost. On je dih, ki nas oživlja. On je ogenj, ki nas prečiščuje. On je nežnost, ki nas mehča. On je moč, ki nam daje pogum za odpuščanje, ki se zdi nemogoče. On je upanje, ki vstaja tudi tam, kjer se zdi, da je vse mrtvo.

Naj nas ta isti Duh še naprej vabi globlje. Naj nas uči odpuščati brez velikih besed. Naj nas uči ljubiti brez obrambe. Naj nas uči živeti kot vstali sinovi – svobodni, nežni in močni hkrati.

In ko bomo spet padli v staro trdoto ali zamero, se spomnimo Očetovega srca, ki nas nikoli ne more zapustiti. Naj nas Sveti Duh še naprej oživlja za novo življenje. Vsak dan znova. V tišini. V odpuščanju. V ljubezni. Amen.