Nedelja, sv. Ciril in Metod, sozavetnika Evrope, 5.7.2020, Ezk 34,11-16; 1 Tes 2,2-8; Jn 10, 11-16

"Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce.12 Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi.13 Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.14 Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene,15 kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce.16 Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir."


Kakšna je alternativa potrošniškemu uničevanju življenja, ki se je izrodilo v pandemijo. Kristus je edina alternativa smrti in hudiču. Smrti sledim, ko računam le na to kar imam in kopičim in zahtevam. Maliki, ki si jih delamo, da bi pobegnili smrti, nas zgolj še bolj zapeljejo, nas izžamejo in v stiski pustijo na cedilu in razočarajo. Sovražnik človeške narave ali hudič (volk) nas skuša in zavaja preko konkretnosti: po zgrešeni miselnosti, po pohlepu, po lažnih modelih človeka in po modnih muhah. Posledica je razkroj skupnosti in ljubezni med nami. Evropa trpi predvsem zaradi tega. Ne vodi jo pastir, ampak najemniki, ki so sami žrtve hudiča in hočejo na napačen način reševati zgolj svoje gole kože, ki se jih ne da rešiti. Hudič nam je ukradel resnico in nas evropejce pognal v beg od našega lastnega življenja. Sin nas zbira in pridružuje sebi in Očetu, povezuje med nami. Odnos poznavanja in ljubezni, ki je med Jezusom in vsakim od nas, je isti kot med Očetom in njim.

Hlev o katerem govori Jezus so vse »ograde«, verske ali laične, ki nas držijo v sužnosti. Sin nima bratov samo v Božjem ljudstvu, ampak povsod: vse je bilo ustvarjeno po njem (1,2 sl.), lúči in življenju vsakega človeka (1,9), ki je sin v Sinu. Zato Oče ljubi svet (3,16) in bo Sin, odrešenik (4,42) in luč sveta (8,12), povzdignjen, ne le zato, da bi zbral razkropljene Izraelove otroke, temveč za vse narode (11,52), tudi evropske in vse, ki smo jih evropejci mnogo stoletij nečloveško izkoriščali in zlorabljali. Jezus hoče popeljati vse v svobodo.

Njegova čreda ni neka sekta izbrancev: vsak človek je Očetov ljubljeni sin, ki se ga on ne sramuje imenovati brat (Heb 2,11). Če koga izključujemo, zanikamo Očeta, ki ljubi vsakogar, in Sina, ki je kakor Oče. Če ne ljubim »sovražnikov« ali jih celo sovražim pomeni, da zanikam Boga v njegovem bistvu ljubezni. To je hujši »ateizem« od tistega, ki ga zanika, ker ga ne pozna ali ga pozna napačno, pogosto zaradi našega slabega pričevanja. Glas Sina, ki kliče vsakega po imenu (v. 4) in ki ga vsak v svojem srcu prepozna kot resničnega (v. 4), nagovarja vsakega človeka, ker mu je brat. Jezus je s svojim križem porušil vsako pregrado med nami, da bi iz vseh, bližnjih in daljnih, naredil enega samega človeka (prim. Ef 2,14–22): Sin, s tem ko daje svoje življenje na voljo vsem nam (prim. 11,52), naredi iz nas eno samo ljudstvo bratov, eno čredo. Brez njega Evrope ne bo.

Jezus reče »eno čredo« in ne »en hlev«, kot se pogosto govori. Sin ni prišel naredit novega hleva, še večje ograde, kamor bi zaprli po možnosti vse; pač pa vleče svoje brate iz vsake kletke, verske ali neverske, da bi lahko živeli v postavi svobode (Jak 2,12), ki je ljubezen in služenje drug drugemu (Gal 5,13). Edina čreda in ne hlev – Cerkev, »ena«, kot jo hoče Gospod – je ljudstvo svobodnih oseb, ki so našle v njem svojo resnico sinov in živijo kot bratje. To novo ljudstvo je odprto vsem: je »katoliško« (= vesoljno), globalno. Vendar spoštuje vsako različnost kot kraj razumevanja in rasti. Je namreč en sam Duh, ki je ljubezen, en Gospod, ki je služabnik vseh, en Bog, ki dela vse v vseh; in vsak član, kot v enem telesu, postavlja svojo različnost v službo drugim udom (prim. 1 Kor 12,1 sl.). Združitev Cerkva in ljudi – Cerkev je namenjena svetu! – je ista, ki je v Bogu: v eni medsebojni ljubezni sta Oče in Sin eno, vsak v svoji različnosti (prim. v. 30; 17,20–23).





32 views0 comments