Petek, 12. TML, 26.6.2020, Mt 8,1-4

»Hočem, bodi očiščen!« In takoj je bil očiščen od gob.«

Gospod vedno hoče in samo čaka, da bi tudi mi hoteli. Vsak dan me sprašuje, če bi rad ozdravel? Ne morem, če se ne zavedam, da sem hrom. On me lahko ozdravi. Ni mi treba verjeti strahu, da me ne more ali da me noče. Bog more in nam hoče dati to, česar nimamo in v kar si niti ne drznemo upati. Pripoved nas odpre čudenju in osvobodi naše želje, da bi lahko prosili to, kar nam on hoče dati: našo resničnost njegovih sinov/hčera.

S svojo Besedo je Gospod ustvaril svet. Zdaj ga znova ustvari podobnega sebi. Gobavost – kakršne koli vrste vključno s smrtjo – ni več nečista: ne izključuje iz življenja. Ne zalezuje več s svojim strupom našega življenja, ker je občestvo z njim, virom življenja.

Notranji dotik njegove besede nas osvobodi smrti: ozdravi nas in nas naredi sinove in brate. To je proces, ki traja vse življenje in se dopolni v smrti. Potem ko je gobavost opravila svojo pot, je ni več. Toda že sedaj smrt ni več nečista: naša absolutna meja je občestvo z Absolutnim. »Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« Poslušanje Besede nas osvobodi njenega strupa, ki je greh, v gotovosti, da smo skupaj z njim, naj bedimo ali spimo. Nismo več sužnji strahu pred smrtjo, ki gospoduje življenju.

28 views0 comments