»Če bi vedeli, kaj pomeni: Usmiljenja hočem in ne žrtve, ne bi obsodili teh nedolžnih. 8Sin človekov je nam- reč Gospod (SSP: gospodar, op. prev.) sobote.«
Farizejska drža (ego središče in sodišče vsega) mi onemogoča dojeti smisel Božje besede, čeprav jo preučujem. Sem modri in razumni, ki ne vem, da sem sin/hči. Sveto pismo ni seznam kulturnih in moralnih predpisov. Pripoveduje mi o »nori in nežni ljubezni« Bog do vsakega človeka in vsakega bitja. Vsa narava in zgodovina ima en sam vzrok in cilj: njegovo večno usmiljenje (Ps 136). Jezus je ta psalm vsak dan molil skupaj z učenci in potem dal v hrano svoje telo. Božja svetost je njegovo usmiljenje. Zato nam Jezus kliče: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6,36). Vse dokler kogarkoli brez usmiljenja obsojam sem farizej in ne vidim in ne živim Božjega daru. Samo »usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo« (Jak 2,13). To je s svojo besedo in življenjem pokazal in dokončno podaril Jezus. Zato je On Gospod sobote, Gospodovega dne. On je Mesija, duhovnik, prerok in Gospod sobote. On je Emanuel, Bog z nami (1,23), za vedno (28,20), tisti, ki so ga modri prišli počastit (2,2.11) in ki ga bodo na koncu tudi učenci častili (28,17) in hodili za njim. Od njega se lahko učim in naučim, da je njegova edina sodba in obsodba usmiljenje, ki ga je izkazal na križu in z vstajenjem. Do vsakega človeka. Vse zajame.
Comentários