Ponedeljek, 16.11.2020 - MOLITEV VPITJA

»Tisti, ki so hodili spredaj, so ga grajali, naj umolkne; on pa je še bolj vpil: 'Davidov sin, usmili se me!'« (Lk 18,39)

Tisti, ki Jezusa ne poznajo zares, slepemu možu grozijo z istimi besedami s katerimi je Jezus zagrozil demonom. Slepi mož moli tako, da vpije. Večkrat se zgodi, da človeku, ki goreče moli, bližnji hočemo vzeti pogum. Če nekdo zraven nas bolj glasno moli, nas pa še posebej moti. Z izgovorom, da ne bo postal verski fanatik, ga utišamo in mu vzamemo pogum. V odlomku se slepi mož tem, ki Jezusa ne poznajo, ne da utišati. Navkljub grožnjam vedno bolj vpije k Njemu in vztraja. Za molitev potrebujemo vztrajnost vdove, ki je krivičnega sodnika nadlegovala toliko časa, da jo je zaradi njene nadležnosti uslišal (Lk 18,1 sl.; prim. 11,5–13!). Povabljen sem, da se prepoznam v slepcu in začnem skupaj z njim vpiti. Slepec pozna svojo bistveno resničnost, ki je odsotnost luči ali slepota. Le če začnem vpiti iz svoje slepote, bom v Sinu človekovem, Nazarečanu, ki gre mimo, prepoznal njegovo luč, svojega Odrešenika in Gospoda. Moja potreba bo končno dobila odgovor in moja slepota usmiljenje. Ko vztrajno vpijemo, je vsaka beseda kakor žarek svetlobe, dokler nismo popolnoma ozdravljeni – razsvetljeni od Njegove Luči. Ali sem v tej epidemiji že vpil ali še vedno vpijem k Njemu z zgoraj zapisanimi besedami?