Ponedeljek, 28.9.2020 - SKRIVNOST MAJHNOSTI

»Kdor je namreč med vami vsemi najmanjši, ta je velik.« (Lk 9,48b)

Otrok živi od prostora, ki mu ga pusti drugi, od ljubezni, s katero ga drugi ljubi. V tem smislu je vsak izmed nas vedno otrok, kajti naše življenje je odvisno od drugega. Sebičnost nas vodi k temu, da izkoriščamo druge z namenom, da bi bili prvi med vsemi. Ljubezen pa nas vodi k temu, da drugim služimo. Služim tako, da drugega sprejmem, da živi v meni. Odrečem se lastnemu jazu in postanem majhen. Bog je sprejemanje, ker ljubi vse in vsem pušča v sebi prostor in življenje. Zaradi tega resnična Božja »veličina« temelji v majhnosti, skromnosti, ponižnosti in uboštvu – v nepričakovani »majhnosti« nekoga, ki ljubi vse stvari in vse ljudi ter se postavlja v službo vsega in vseh. Zato je Bog, Najvišji, najmanjši med vsemi: »Kdor je namreč med vami vsemi najmanjši, ta je velik.« Bog se poistoveti z otrokom, ki živi od sprejema. On, ki je ljubezen in sprejem, lahko živi le, če je sprejet. Zaradi tega je Bog, véliki, ki se je pojavil na zemlji v Jezusu, postal zadnji in služabnik vseh, da bi sprejel vse. Ko je postal potreben sprejema, umre tam, kjer ni sprejet, in živi tam, kjer je sprejet. Če ga »sprejmem«, postanem resnično »velik« in se popolnoma uresničim, saj postanem kakor »najmanjši med vsemi«: poistovetim se s Kristusom, ki nam je razodel Božjo resnico kot ljubezen, ki je postala majhna. Skrivnost »Božje veličine« je ta Kristusova majhnost, kar bi si naj kot njegov učenec položil v svoja ušesa.