Sobota, 13 TML, 4.7.2020, Mt 9,14-17

»Novega vina tudi ne vlivajo v stare mehove, sicer mehovi počijo in vino se razlije, mehovi pa uničijo. Novo vino vlivajo v nove mehove in se ohrani oboje.«


Nismo ustvarjeni samo zato, da bi jedli kakor živali. Ustvarjeni smo zato, da bi ljubili. Samo to nam daje resnično veselje in življenje. Vino je simbol krvi in s tem življenja. Jezus izpije naš kelih smrti in nam podari svoj kelih življenja. Med njim in nami je večna zaveza ljubezni. Vino se hrani v usnjenih mehovih. Če imam kamnito srce ne sprejmem Duha Božje ljubezni. Zato ljubezen razžene stari sebični trdosrčni meh, Duh ljubezni nas oživi. Mi smo Jezusovi učenci, novi mehovi, ki živimo v veselju, ki nam ga noben post ne more ugrabiti: nič nas ne more ločiti od ljubezni, s katero nas ljubi Bog v Jezusu Kristusu. Bolj se stari človek (sebičnež) razbija, bolj raste novi človek, notranji človek brezpogojno ljubljen od Očeta, sin/hči in brat/sestra. Mi smo svetišče Duha. On je naš dom, mi pa njegov. Novost življenja iz Očetove ljubezni je popolnoma nov način življenja in delovanja. Ni obnovitev stare obleke sebičnosti in strahu zase, posameznika, ki hoče rešiti svojo kožo za vsako ceno. Naš pravi post je deliti kruh z lačnim, ponuditi streho brezdomcu, obleči golega, sprostiti verige, zlomiti vsak jarem. Takšen post je del poročne gostije Boga z nami. (foto: Jože Novak)

39 views0 comments