Sobota, 14.11.2020 - MOLITEV JE BOJ

»Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1)

Nobeno dejanje ne more ustvariti ali doseči Njega, ki pa se ne more izogniti našemu hrepenenju, ki ga živimo v molitvi. Ker je Bog ljubezen, si ne želi drugega kot to, da vsak izmed nas hrepeni po njem. Zato nam je ukazano moliti. Jezus pravi naj vedno molimo, da bo Bog v nas živ in mi oživljeni v njem, danes in tukaj, kjer prihaja k nam, kjer smo v njem in on za nas. Molitev razsvetli vsa dejanja in jih usmeri k njihovemu cilju. Srce more in mora biti vedno osredotočeno na Boga in prisotno v njem, saj je ustvarjeno zanj. Dejanje, ki se ne porodi iz molitve, je kakor puščica, ki jo sprožimo tjavdan. A nam se zdi, kot da je čas molitve izgubljeni čas! Praznina, ki jo doživljamo pri molitvi se takoj napolni s prikaznimi in s strahovi srca, ki zgradijo debel zid med nami in Bogom. Naš greh, njegova odsotnost in oddaljenost od njega, pride v molitvi do izraza bolj kot kadarkoli in kjerkoli drugje. Medtem ko se v vsakdanjem življenju običajno borimo z muhami in s komarji, se med molitvijo borimo z levi in z zmaji; še več, borimo se s samim Bogom, na katerega stresamo svojo hudobijo. Zato je molitev boj (prim. Rim 15,30; Kol 4,12; 2 Mz 17,8 sl.; 1 Mz 32,23 sl.). V nas ohranja v noči pričakovanje luči živo: je želja po vrnitvi Gospoda, ki jo verni potrebujemo tako, kot riba potrebuje vodo. Sedaj v času epidemije, to še bolj prihaja do izraza. Podpiramo se v boju za Ljubezen = v molitvi.