Sobota, 4 VT, 9.5.2020, Jn 14,7-14

"Kdor vidi mene, vidi Očeta... Ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? ... Oče, ki prebiva v meni, on izvršuje dela. Vérujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni. Če pa ne, vérujte zaradi del samih... Kdor vame veruje, bo tudi sam izvrševal dela, ki jih jaz izvršujem, in še večja ko ta bo izvrševal, ker grem k Očetu. Kar koli boste prosili v mojem imenu, to bom storil, da bo Oče proslavljen v Sinu. Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom spolnil.«

Najbolj očitne stvari v življenju razumemo kot zadnje; začetek nam je jasen šele na koncu. Vsak izmed nas si želi spoznati Očeta. Vse Jezusovo zemeljsko bivanje ni nič drugega kot razodevanje Očeta v njegovi sinovski ljubezni do bratov. Njegovo meso je sama Božja Beseda, ki nas nagovarja, da bi nas znova ustvarila po svoji podobi. Stvarjenje vsakega izmed nas je namreč še vedno odprto: je stalno delo Besede v sodelovanju z našim poslušanjem. Očetu lastno delo je ljubiti in dajati življenje. Vsako Sinovo dejanje je isto kot Očetovo: sporoča nam njuno medsebojno ljubezen, življenje obeh. Vera v Jezusa, ki je zanesljiv zaradi svojih del in svojih besed, je protistrup za vznemirjenost in izgubljenost, ki ji sledi. Vera vanj nas reši strahov in osvobodi našo resničnost sinov in bratov. Jezus nas prosi, naj mu zaupamo, medtem ko izvršuje in pojasnjuje to, kar nas najbolj vznemirja: njegov odhod. On odhaja, vendar nam daje možnost, da prosimo in prejmemo v prihodnosti, da bo on po nas storil to, kar je delal, ko je bil med nami: vedno nas bo ljubil, da bi tudi mi lahko ljubili drug drugega. (foto: Jože Novak)

47 views0 comments

Recent Posts

See All