Sobota, sv. Anton Padovanski, 13.6.2020, Mt 5,33-37

"Bodi pa vaš govor: Da, da; ne, ne; kar je več kot to, je od hudiča (lažnivca).«

Beseda, poslušana in izrečena, je počelo našega življenja: z njo razumemo, razlagamo in preoblikujemo stvarnost. Če je komunikativna, resnična in osvobajajoča, je božja: združuje nas z brati in nas naredi za sinove Boga. Če je posedovalna, lažniva in vodi v past, je peklenska: ločuje nas od drugih in nas priveže v temo samote. Sredstva množičnega obveščanja jo pogosto uporabljajo kot past, s katero lovijo razum in voljo. Njena sprevržena raba je najhujše zlo prav zato, ker teži k temu, da jemlje sposobnost razumevanja in hotenja, svobodo. Naše govorjenje naj torej ne kliče za pričo Boga, ampak naj pričuje o Bogu. Naj bo kot njegovo: vedno resnično, prosojnost srca. Naše govorjenje naj bo da, če je da, in ne, če je ne. Vmes je lahko samo »ne vem«, toda ne kot zvitost ali lenoba, temveč kot zavzetost za iskanje resnice ali molk ljubezni. Ne smemo ravnati kot nespametni, ki ima srce na ustih, marveč kot modri, ki ima usta na srcu (Sir 21,26). Bog, neskončen, je ves in samo »da« (2 Kor 1,19); mi smo končnǐ, poznamo tudi ne in je resničen, kadar je da za da in ne za ne. Pred vsako besedo in za njo mora biti tišina. Ali nam bo sposobnost tišine povrnila življenje?


52 views0 comments