»Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« (Lk 9,58)
Jezus hoče razbliniti tvojo in mojo domišljavost. Posesivni želji zoperstavi resničnost, lahkomiselni iluziji pa ostro napoved. Vabi naju v ponižno pričakovanje. Vabi, naj usmeriva svojo varnost in obstoj v odvisnost od Boga. Naš resnični zaklad je Bog. Jezus izroči vse kar ima in tudi samega sebe. On je dar, prosojnost Očetove ljubezni. Zaradi tega je ubog, majhen, potreben sprejema, brez brloga in brez gnezda, zaradi tega je čista ljubezen, ki hoče biti ljubljena v goloti in uboštvu. Če želim hoditi za Jezusom, a nočem sprejeti uboštva, hočem doseči cilj, a nočem sprejeti sredstva, nujnega za dosego tega cilja. Ta skušnjava nas sili, da bi naša varnost temeljila na zadostnosti kruha. Toda Jezus je naredil iz Očetove besede lastno mater, iz poslušnost njemu pa lastni kruh. On se potrebi po zaščiti lastne krhkosti, zoperstavlja tako, da živi v popolnem uboštvu (2 Kor 8,9!). To ni le stanje romarja na poti, pač pa je tudi sredstvo, s katerim Jezus uresniči svojo izročitev Očetu in ljudem. Zato je pravo prebivališče apostola romanje, na katerem postane njegov dom ves svet.
Comments