»Ko pa je videl množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.«
Bogu se smilimo. Na nas gleda z materinsko ljubeznijo. Naše hudo gane njegovo notranjost, do tega, da so-čuti, trpi z nami sámo naše hudo. Potrošniški način življenja in nenehno tekmovanje nas pusti »raztrgane in vržene na tla«. Brez Boga smo razdeljeni med seboj, ločeni od sebe in od vseh, strti, stisnjeni do tal in nesposobni stati pokonci. Smo kakor ovce brez pastirja, ki umrejo, ker jih ne vodi. Zato nas Jezus vabi v svoje sočutje, da bi nas lahko poslal k ljudem, ki so njegovi ljubljeni sinovi in hčere, mi pa njihovi bratje in sestre. Zlo in hudo, ki ga vsak dan doživljamo ni priložnost za obup, ampak za veselje nad sadovi. Le v bedi lahko doživimo usmiljenje, dar Boga samega. Zato je poslednja sodba prikazana kot žetev, ki spravi na varno pridelek in kmeta. Božja sodba je naše rešenje. On stori vse, da mi ne bi izgubili svojega sinovstva. Naše poslanstvo je hkrati setev in žetev. Če sejem usmiljenje, dosežem usmiljenje. Vse človeštvo je žetev, zrela za Božji dar. Danes in tukaj je greh prostor odpuščanja, poguba pa prostor odrešenja. Bog nas ima za svoje sinove in hčere. Vendar tega večina ne ve in ne živi. V tem času nas vabi, da v moči Njegovega Duha to pokažemo sodobnikom s svojim bratovskim sočutjem. On deluje po nas s samim Očetovim usmiljenjem. Čaka na naše prostovoljno, zavestno in zastonjsko sodelovanje. Na nas računa zato, ker medtem, ko z njim sodelujemo, postajamo takšni kakor je On: ko smo drugim bratje, smo rešeni, ker smo hkrati sami postali sinovi in hčere. Zato nas po krstu kliče, da bi bili apostoli. Če smo drugim bratje, lahko sprejmejo Očetovega Duha in lahko tudi sami postanejo njegovi sodelavci v odnosu do svojih najbližjih. Da bomo na koncu vsi bratje in sestre med seboj – odrešeni.
Comments