Torek, 7.1.2020, 1 Jn 3,22-24; 4,1-6






Gospod, v nas si položil hrepenenje, da zaupamo tvojemu Sinu in smo tako sposobni tvoje ljubezni. Objemi me vanjo.

Preberem odlomek:

To je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in da se med seboj ljubimo, kakor nam je zapovedal…Preljubi, ne verjemite vsakemu duhu, temveč duhove preskušajte, ali so od Boga;…Po tem spoznate Božjega duha: sleherni duh, ki priznava, da je Jezus Kristus prišel v telesu, je od Boga, in noben duh, ki Jezusa ne priznava, ni od Boga.

Zapoved je tisto, kar je Bog v nas položil, da se uresniči. Mi to besedo razumemo preveč moralistično in individualistično. Zapoved je to, kar je z Božje strani vsajeno v nas, da se uresniči, če hočemo sodelovati in sprejeti Dar, ki je On sam. To nas rešuje, to je Jezus. V Njem smo že rešeni. Zato se lahko zares ljubimo med seboj: drug drugemu podarimo sami sebe. Resnični Božji duh nas vedno vabi v podaritev lastnega telesa, časa in prostora, vsem, ki so z nami. Novozaveznemu moškemu in ženski je podarjena nova definicija ljubezni: To je moje telo, ki se daje za vas. Vedno, ko te besede živim v odnosu do sebe in bližnjih sem v ljubezni in me vodi Božji duh.

33 views0 comments