9.11.2021 – Človek z Bogom

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 2,13-22)

Blizu je bila judovska velika noč in Jezus se je napotil v Jeruzalem. Našel je v templju prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce, ki so tam sedeli. Naredil je iz vrvi bič in vse izgnal iz templja, ovce in vole; menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa je rekel: »Spravite to proč, iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« In spomnili so se njegovi učenci, da je pisano: »Gorečnost za tvojo hišo me razjeda.« Tedaj so se oglasili Judje in mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš tako delati?« Jezus jim je odgovoril: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so torej rekli: »Šestinštirideset let se je zidal ta tempelj in ti ga boš v treh dneh postavil?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je torej vstal od mrtvih, so se spomnili učenci, da je o tem govoril, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je bil povedal Jezus.

Tema Božjega svetišča – templja je bogata in zelo lepa. Nahaja se v središču Svetega pisma. Gre namreč za Božjo navzočnost med nami in za našo povezanost z Bogom. Evangelist Janez govori o Božji prisotnosti. Petrovo pismo pa govori o žrtvi, ki je srečanje z Bogom. Ljudje so si včasih predstavljali, da je Bog navzoč na višinah. Bog je v nebesih in če pride na zemljo pride vedno na višine.

Samarijani so imeli goro Garizim, Judje pa goro Sion v Jeruzalemu (Ps 48,3; Iz 2,2).

Jezus Samarijanki razloži, da Boga ne bomo častili na nekem kraju. Boga namreč ni mogoče zapreti na določen kraj ali ga na določenem kraju najti. Ne obstaja tako svet kraj. Prostor srečanja z Bogom je duhoven, je v duhu in resnici. Tam je mogoče srečati Boga. Bog je duh in ga ni mogoče zapreti v nek fizični prostor. Če ga hočem srečati, moram vstopiti v duhovni prostor. Janezov evangelij nam pokaže, da je ta duhovni prostor Jezus sam, ki je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Jezus podari Duha in to stori s svojo daritvijo (žrtvijo) (Jn 7,39). Boga lahko srečamo v križanem in poveličanem Kristusu.

Kako pa se srečamo z navzočim Bogom? Prisotnost Boga v svetiščih je podoba srečanja z Bogom. Mi se vzpnemo v svetišče, Bog pa se spusti vanj s svojo navzočnostjo. Srečamo se v žrtvovanju – darovanju. Ne gre le za hojo, ampak za preobrazbo. O tem govori apostol Peter. Poklicani smo iti Jezusu naproti, pa ne v materialnem pomenu, ampak v duhovnem. Jezus je dragoceni vogelni kamen, ki so ga zidarji zavrgli. Bog ga je izbral. To je njegova žrtev in poveličanje. Ljudje smo ga zavrgli, Bog pa ga je izbral, ker je sprejel trpljenje in iz njega naredil popolno daritev ljubezni. Na križu je v sinovski poslušnosti uresničil ljubezen do Očeta in do nas, ki nas je očistil s svojo krvjo.

Če hočemo srečati Boga, se moramo pridružiti njegovi žrtvi, postati živi kamni za duhovno svetišče. V njem darujemo duhovne daritve.

Žrtev zgradi svetišče. V stari zavezi so bili prepričani v obratno: svetišče je izvajalo žrtvovanja. Če so ubili žival zunaj templja, to ni bilo žrtvovanje. Ko pa so isto storili znotraj obreda v templju je bilo zakol žrtvovanje Bogu. Peta Mojzesova knjiga vsebuje oba primera: žrtvovanje, ki se zgodi na Bogu posvečenem kraju in zakol zunaj templja, ki ni žrtvovanje.

Za kristjane je svetišče žrtvovanje. Lateranska bazilika je bila zgrajena zato, da bi se v njej obhajala sveta maša. Brez maše, svetišče ne bi imelo nobenega smisla. Po drugi strani pa za graditev Božje hiše niso potrebni zidovi, niti niso potrebni za darovanje duhovnih žrtev. Edino kar je potrebno je, da posedanjimo in ponavzočimo Kristusovo žrtvovanje. Prav zaradi tega smo tudi mi sami svetišče in hkrati Bogu prijeten dar, kakor piše sv. Pavel: »Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše duhovno bogoslužje« (Rim 12,1).

Središče vsega je Kristusova žrtev, ki je žrtvovanje nove zaveze, združitev Boga in človeka, trenutek v katerem Božja navzočnost za nas postane učinkovita. Ni več statična navzočnost, ampak deluje. Človek se približuje Bogu in Bog se sklanja k nam. Vse to se dogaja v Kristusovi daritvi. Ta dinamika vplete vse naše življenje ter ga v celoti preobrazi v duhovno žrtev iz nas pa dela Božjo hišo-dom.