Spremljam novice o nemirih, o umetni inteligenci, ki obljublja rešitve za vse, in o kraljestvih sodobnega sveta, ki se bleščijo kakor Salomonovo zlato (WEF,IMF). Vse to me sili, da gledam navzven, da iščem krivce in rešitve v zunanjih strukturah. A ko se v tišini ustavim, me zadene Jezusova beseda o tem, od kod prihaja resnična nečistost. Problem ni v tem, kar vstopa v moje oči s tisočerih zaslonov, ampak v tistem, kar se v mojem srcu ob tem rodi.

Ravno včeraj sem prebiral ostre, polarizirajoče komentarje pod neko novico o trenutnih konfliktih in vsebini srečanja mogočnikov v Davosu. Čutil sem, kako se v meni prebuja strupena potreba, da bi tudi sam v mislih nekoga ponižal, da bi se postavil nad tiste, ki razmišljajo drugače. Moj zunanji svet je bil miren – sedel sem v topli sobi s skodelico čaja v roki – a v mojem srcu je vrelo od tistih »hudobnih misli«, o katerih govori evangelij. Moje srce je proizvajalo predsodke in napuh, še preden sem sploh odprl usta.

Po zgledu puščavskih očetov poskušam izvajati budnost nad temi vdihi strupa. Ko se zalotim pri obsojanju ali zavisti, si rečem: »To nisem jaz, to so lažne misli, ki hočejo zastrupiti moj vodnjak.« Kraljica iz Sabe je bila osupla nad zunanjo modrostjo in bliščem, a psalm me vabi, naj bo Božja postava v mojem srcu. Tam se bije prava bitka za mir v svetu. Če ne očistim svojega vira, bom sredi še tako urejenega okolja ostal umazan od lastnega nemira. Danes namesto analiziranja zunanjih »Salomonovih kraljestev« raje izbiram stražo nad tem, kar prihaja iz moje globine. Vse moje besede in dejanja so le odmev tistega, kar v tišini negujem v sebi.