V tišini, ki jo poskušam ukrasti današnjemu hitremu ritmu, se ustavljam ob Salomonovi prošnji in Jezusovem vabilu v samoten kraj. Sredi sveta, ki od mene nenehno zahteva mnenja, opredelitve in hitre odzive na krize, v sebi čutim globoko žejo po tistem, kar so puščavski očetje imenovali diakrisis – dar razlikovanja.

Salomon se ni ustrašil svoje majhnosti sredi ogromnih odgovornosti. Namesto za dolgo življenje ali bogastvo je prosil za »poslušno srce«. To razumem kot klic k notranjemu poenotenju. V Filokaliji prebiram o tem, kako pomembno je, da moj um sestopi v srce. Ko je moj um razpršen med tisoč novicami o vojnah in političnih razdorih, sem kakor ladja brez krmila. Salomonova prošnja postaja moja: ne prosim, da bi razumel vse geopolitične premike, ampak da bi v svojem vsakdanu znal ločiti med tem, kar gradi mir, in tistim, kar seje nemir.

Psalm 119 mi ob tem ponuja pot: »Tvoje besede sem shranil v svojem srcu.« To zame ni le učenje na pamet, temveč melete – nenehno prežvekovanje Božje bližine. Ko je moje srce polno Njegovih besed, v njem ostane manj prostora za strupene misli in strahove, ki mi jih ponuja svet.

V evangeliju vidim Jezusa, ki opazi utrujenost svojih prijateljev. »Pojdite sami na samoten kraj in si malo odpočijte.« V svetu, ki povzdiguje produktivnost in nenehno dostopnost, to vabilo sprejemam kot radikalno dejanje duhovne svobode. Moj »samoten kraj« ni nujno gora ali puščava; je tisti prostor v meni, kjer odložim vse vloge in pričakovanja. A hkrati vidim, da Jezus sredi tega počitka začuti sočutje do množice. Njegovo sočutje ne izvira iz izčrpanosti, ampak iz polnosti, ki jo ima v Očetu. Spoznavam, da sem lahko zares sočuten do trpečega sveta le takrat, ko sem sam zasidran v tišini. Brez te tišine je moja pomoč drugim le še en vir stresa, moje sočutje pa le gola čustvena izčrpanost.

Pozno popoldne je, za mano je naporen delovnik, v svetu pa odmevajo novice o novem stopnjevanju napetosti na drugem koncu planeta. Čutim tisti znani pritisk: "Moral bi vedeti več, moral bi prebrati vse komentarje, moral bi biti zaskrbljen." Moja roka že seže po telefonu, da bi se potopila v neskončno osveževanje novic. V tistem hipu se spomnim na nasvet o straži uma. Namesto da odprem aplikacijo, telefon odložim na polico v drugem prostoru. Odločim se za deset minut »samotnega kraja« na svojem stolu. Ne delam ničesar. Le diham in v mislih ponavljam vrstico iz psalma: »Gospod, tvoje poti so moj užitek.« Čutim, kako se tista napetost, tisto »pastirstvo brez pastirja« v moji glavi, počasi umirja.

Ko se čez deset minut vrnem k svojim opravilom, v meni ni več tiste mrzlične teže sveta. Novice so še vedno tam, krize niso izginile, a moj odziv nanje je drugačen. Namesto da bi v svet pošiljal svojo tesnobo, lahko zdaj nekomu podarim mirno besedo ali zbrano poslušanje. To je moja majhna zmaga za modrost, ki se ne rodi iz informacij, ampak iz tišine srca.

V tej drži odkrivam, da je največ, kar lahko dam temu ranjenemu svetu, prav moje srce, ki je našlo svoj mir v Njem.