Včasih se ujamem, kako sredi vsega tega sodobnega hrupa – med nenehnimi obvestili na telefonu, novicami o nemirih v svetu in neskončnim seznamom nalog – poskušam zgraditi svojo identiteto kot nekakšen bleščeč tempelj iz stekla in jekla. Hočem biti učinkovit, informiran in močan. A bolj ko ta tempelj gradim, bolj votlo odmeva v njem.

Ob branju o Salomonu, ki vnaša skrinjo zaveze v najsvetejše, me zadane tisti temen oblak, ki napolni prostor. To ni oblak zmede, ampak tista Filokalijska skrivnost: Bog se ne naseli v mojem blišču ali v mojih jasnih odgovorih. Naseli se v tišini, ki nastane, ko moji lastni načrti odpovedo. Ko so duhovniki stopili ven, je prostor napolnila Slava. Spoznavam, da se mora tudi moj ego umakniti, da bi moje srce postalo bivališče. Moje misli (logismoi) so pogosto kot hrupna tržnica; če hočem, da Bog "vstane v svoj počitek", moram najprej jaz sesti in utihniti.

Prejšnji četrtek sem sedel pred računalnikom, ujet v tesnobo zaradi poročil o novih krizah in hkrati pod pritiskom roka za oddajo dela. Moja glava je bila kot Ganezarét iz evangelija – množica begajočih misli, ki so drvele sem in tja, vsaka s svojo zahtevo. V tistem trenutku sem se spomnil na budnost ali čuječnost uma (nepsis). Namesto da bi še naprej analiziral kaos, sem preprosto odložil telefon, zaprl oči in si priznal svojo popolno nemoč.

Takrat sem razumel tiste ljudi, ki so prinašali bolnike na trge. Tudi jaz sem tam – raztreščen in bolan od nenehne razpoložljivosti svetu. Nisem potreboval dolge teološke razprave. Potreboval sem le rob njegove obleke. Ta rob je zame tista kratka molitev, tisti vdih, s katerim se dotaknem Kristusove navzočnosti sredi kaosa. V tistih petih minutah tišine se svet ni spremenil – vojne so še vedno divjale in roki so ostali isti – a v mojem "templju" se je razkadil dim panike in prostor je napolnil tisti "oblak", ki prinaša mir, ker ne prihaja od mene.

Ugotavljam, da je moja največja svoboda v tem, da priznam: ne morem ozdraviti sveta in ne morem sam zgraditi prostora za Boga. Lahko pa se, sredi te nore tržnice življenja, vsaj za hip dotaknem roba Njegove prisotnosti. In to mi zadošča.