Opazujem, kako se svet okoli mene trga na dvoje, na desetine kosov, podobno kot tisto Jeroboamovo oblačilo. Povsod vidim ločevanje: v politiki, v razpravah o vojnah, celo v svojem najožjem krogu. A ko se umirim, ugotavljam, da se največji razkol ne dogaja tam zunaj, ampak v mojem lastnem prsnem košu. Moje srce je raztrgano med tisoč skrbi, mnenj in strahov, ki mi jih vsakodnevno vsiljujejo zasloni.

Prepoznavam se v tistem gluonemem človeku iz evangelija. Čeprav moje uho zazna vsak digitalni pisk in vsako udarno novico, sem v resnici gluh za tihi šepet Svetega Duha. Moje besede pa so pogosto le nerazločno mrmranje – ponavljam tisto, kar sem slišal drugje, namesto da bi govoril iz globoke, osebne tišine. Sredi tega globalnega hrupa sem postal ujetnik svojih lastnih zaprtih čutov.

Pred nekaj dnevi sem se ujel sredi vroče razprave o trenutnem družbenem konfliktu. Čutil sem, kako mi narašča pritisk, kako v mislih že oblikujem ostre stavke, s katerimi bom utišal sogovornika. Moje notranje uho je bilo v tistem trenutku popolnoma zaprto za njegovo stisko, moj jezik pa je bil »zavezan« v vozel napuha in cinizma. Ko sem se vrnil domov, sem čutil tisto težko utrujenost, o kateri pišejo očetje v Filokaliji – utrujenost raztresenega uma (akedia), ki se je preveč hranil s tujimi spori.

V tisti teži sem zaprl oči in si priznal: »Gospod, gluh sem. Ne slišim Te več sredi tega vrišča.« Potreboval sem Kristusov »Efetá« – Odpri se. Ne gre za to, da bi moral razumeti več informacij, ampak da se moram umakniti iz množice, stran od hrupa tržnice, na samoten kraj svojega srca. Tam, v tisti »puščavi« tišine, kjer ni občinstva in ni komentarjev, se me Kristus dotakne.

Danes ne iščem novih analiz o tem, zakaj se svet trga. Raje prosim za milost, da bi se moje notranje uho odprlo za tisto Besedo, ki edina ne razdeljuje. Ko se sredi dneva zalotim, da spet postajam »gluh« za človeka poleg sebe, se ustavim in v duhu prosim za tisti dotik na jeziku. Izbiram budnost (nepsis), da ne bi postal le odmev zunanjega hrupa, ampak prostor, kjer se sredi raztrganega sveta spet sliši jasna in blaga Beseda miru. Moja edina moč sredi teh razmer je v tem, da dopustim Kristusu, da me vzame na samo in mi s svojim dotikom vrne dar resničnega poslušanja.