Naš svet, ki se trese pod težo negotovosti, in v Jeroboamu vidim svoj lastni odsev. On se je bal, da bo izgubil nadzor, da se bo ljudstvo obrnilo stran, zato je postavil zlati teleti. Iz strahu je ustvaril nadomestek za Boga. Tudi jaz se v dneh, ko prebiram novice o gospodarskih krizah in geopolitičnih premikih, pogosto ujamem pri gradnji svojih »zlatih telet«. To so moji mali načrti za popolno varnost, moje obsesivno zbiranje informacij ali pa zatekanje v digitalne svetove, kjer se počutim močnejšega.

Priznam si, da s tem menjam Božje veličastvo za »podobo bika, ki jé travo«, kakor pravi psalm. Skušam nahraniti svojo dušo s tistim, kar ne more nasititi. V mojem srcu se takrat naseli hrup in tesnoba (tarachē), ki me oddaljuje od tihe prisotnosti Duha. Namesto da bi zaupal, gradim oltarje svojemu strahu.

Pred nekaj dnevi sem se ujel v spiralo razmišljanja o prihodnosti in varnosti vseh nas sredi vseh teh svetovnih pretresov. Ure sem preživel ob analiziranju trga in iskanju »neprebojne« rešitve, ki bi me pomirila. Moje srce je postalo trdo in neprepustno za karkoli drugega. Zvečer, ko sem sedel v tišini, sem spoznal, da sem ves dan častil »zlato tele« svoje lastne iznajdljivosti. Pozabil sem na tistih sedem hlebov iz evangelija. Bil sem v puščavi, lačen miru, a sem namesto h Kristusu tekel k svojim kalkulacijam.

Ko sem končno odložil telefon in zaprl oči, sem se poskušal vrniti k budnosti uma (nepsis). Opazoval sem svoj strah, ne da bi mu pustil, da me popolnoma posrka. V tisti puščavi svojega notranjega nemira sem zaslišal vprašanje: »Koliko hlebov imaš?« Odgovor je bil skromen – le malo vere in precej utrujenosti. A ko sem to svojo majhnost in nemoč položil predenj, ne da bi zahteval takojšnje odgovore, se je nekaj premaknilo. Tesnoba se ni razblinila s čudežno rešitvijo od zunaj, ampak z notranjo potešenostjo.

Spoznavam, da se sredi teh razburkanih časov moja resnična svoboda skriva v tem, da neham graditi lažne oltarje. Kristus v puščavi ne potrebuje mojih bleščečih rešitev; potrebuje le mojo pripravljenost, da Mu izročim tisto malo, kar imam – svojo pozornost in svoj čas. V svetu, ki me sili v nenehno »gradnjo telet«, izbiram pot ponižnega sprejemanja drobtin Njegove milosti, ki so edini pravi kruh za mojo lačno pot domov.