Ob prazniku Svečnice, ko se v cerkvah prižigajo sveče, se v moji notranjosti prebuja hrepenenje po tisti Luči, o kateri pišejo očetje Filokalije – po luči, ki ne razsvetljuje le prostora, temveč očiščuje oko mojega srca. Ta luč je vstali Kristus in njegov Duh.

Ko berem preroka Malahija o Gospodovem prihodu v tempelj, ne vidim več le zunanje zgradbe v Jeruzalemu. Moj tempelj je moje srce. Prerok pravi, da je On kakor »ogenj talilca«. V tišini svoje sobe dopuščam, da ta ogenj lahko prečisti tudi moje misli. Namesto da bi bežal pred neprijetnimi občutki ali se skrival za hrupom sveta, se odpiram temu očiščenju. Moje darovanje postaja čisto takrat, ko v molitvi ne iščem le tolažbe, ampak resnico o sebi.

V psalmu slišim povabilo: »Dvignite, vrata, svoje glave!« To razumem kot klic, naj dvignem svoj pogled k Njemu in nad vsakdanje skrbi. Ko odprem vrata svoje zavesti, Kralj veličastva ne vstopi s silo, ampak s ponižnostjo otroka.

Pismo Hebrejcem me spominja, da je On prevzel »meso in kri«. To mi daje neizmerno upanje. Moja človeška krhkost, moji strahovi pred minljivostjo in smrtjo niso več ovira za srečanje z Bogom. On je postal deležen vsega mojega, da bi jaz postal deležen njegovega miru. V vsaki svoji preizkušnji zdaj prepoznam Njega, ki stoji ob meni, ker je sam prehodil pot trpljenja. Moja vera tako postaja živ odnos, ne le zbirka pravil.

V evangeliju srečam Simeona in Ano. Onadva sta zame vzora duhovne budnosti, o kateri govorijo puščavski očetje. Nista zamudila trenutka, ker sta celo življenje negovala notranjo pozornost. Simeon v naročje ne vzame le otroka, temveč svojo izpolnitev. Tudi jaz si želim tako objeti Gospoda v vsakem trenutku svojega dneva.

Sedim v čakalnici pri okulistu. Moja roka avtomatsko seže po telefonu. Spomnim se, da očetje v Filokaliji pravijo, da je nenehno iskanje zunanjih dražljajev razpršitev duha. Namesto da bi se izgubil v neskončnem drsenju po objavah, se odločim za drugačno pot.

Vdihnem in se zavem svoje prisotnosti v tem prostoru. Namesto zaslona opazim človeka nasproti sebe – utrujen obraz, nemirne roke. V tišini srca izrečem kratko molitev: »Gospod, bodi luč v moji temi in luč temu človeku.«

V tem trenutku se v meni zgodi majhna Svečnica. Telefon ostane v žepu, moje srce pa postane prostor srečanja (hypapante). Namesto da bi konzumiral vsebino, sem prisoten. V tisti minutah čakanja ne izgubljam časa, ampak ga posvečujem. Moja notranja luč se ne prižge zaradi tehnologije, ampak zaradi zavestne odločitve, da bom v tem trenutku prepoznal božjo bližino. Tako se počasi učim, da vsako srečanje, vsaka opravljena dolžnost in vsak trenutek tišine postajajo priložnost, da Luč narodov zasveti skozi moje oči.