Čutim, da so ti časi kot razburkano morje iz evangelija – vse se maje, čoln se polni z vodo, jaz pa iščem oporo.

Zgodba o preroku Natanu, ki stopi pred kralja Davida (2 Sam 12), me zadane v živo. David je živel v iluziji, da je njegov greh skrit, da ima vse pod nadzorom. Natan pa mu nastavi ogledalo. V današnjem svetu se pogosto ujamem v podobno past: s prstom kažem na "tiste zunaj" – na globaliste, na skorumpirane medije, na tiste, ki zanikajo krščanske vrednote. Prepričan sem, da je zlo nekje drugje.

V duhu Filokalije pa zaslišim tihi Natanov glas v svojem srcu: "Ti si ta mož!" (2 Sam 12,7). Spoznavam, da so vsi ti zunanji pritiski le odmev nereda v moji lastni duši. Če v meni divja jeza, če gojim sovraštvo do svojih nasprotnikov, sem del istega viharja, ki ga kritiziram. Moja prva naloga ni spremeniti svetovni red, ampak z Davidom zavzdihniti: "Čisto srce mi ustvari, o Bog" (Ps 51,12). Brez notranje očiščenosti (katharsis) je ves moj upor proti sistemu le hrup.

Prizor iz evangelija (Mr 4,35-41) je zame podoba leta 2026. Valovi geopolitičnih kriz in slovenska sprtost in razbojniška početja vladajočih udarjajo ob moj čoln, "voda" strahu in negotovosti že vdira v mojo notranjost. In kje je Bog? Zdi se, da "spi na blazini". Moja stara narava vpije: "Gospod, ti ni mar, da se potapljamo?"

Vzhodni očetje pišejo o globokem notranjem miru, ki ne izvira iz odsotnosti viharja, ampak iz prisotnosti Kristusa v čolnu srca. Jezus ne ukroti viharja zato, ker bi se bal, ampak zato, da bi meni pokazal, kdo On je. Njegov ukaz: "Utihni, pomiri se!" ni namenjen le morju, ampak predvsem mojemu razburkanemu umu (nous).

Pred nekaj tedni sem se znašel v pravem notranjem viharju. Prebral sem analizo o tem, kako naj bi nove oblike nadzora posegle v samo jedro naše zasebnosti in svobode. Čutil sem, kako me preplavlja gnev in hkrati paralizirajoč strah. Moj čoln se je potapljal. Ponoči nisem mogel spati; v mislih sem klical Boga na zagovor, zakaj dopušča takšno nepravičnost.

Prebral sem besede svetega Izaka Sirskega iz Filokalije: "Pomiri se s seboj in nebo in zemlja se bosta pomirila s teboj." Vstal sem, odložil telefon in se usedel v tišini pred Rubljovovo ikono Svete Trojice. Namesto da bi analiziral politiko, sem se osredotočil na Jezusovo molitev: "Gospod Jezus Kristus, usmili se me." Počasi sem začutil, da Kristus v meni ne spi. Bil je tam, miren in trden. Vihar zunaj ni ponehal – svetovni pritiski so ostali isti – a v meni je nastala "velika tišina". Spoznal sem, da strah ni moja usoda, ampak le skušnjava, ki me želi ločiti od Njegove ljubezni.

Vsakič, ko bom začutil skušnjavo, da bi obsojal svetovne voditelje ali medije, se bom najprej vprašal: "Kje je ta ista klica zla v mojem srcu?" Odgovor bo moja ponižna molitev za usmiljenje.

Ko bodo novice o vojnah in krizah postale preglasne, bom zavestno zaprl vse digitalne poti. Namesto da bi se utapljal v informacijah, se bom umaknil v deset minut popolne tišine s Kristusom.

Svojo varnost ne bom iskal v političnih jamstvih ali ekonomskih zalogah, ampak v dejstvu, da je On v mojem čolnu. Tudi če se zdi, da "spi", Njegova navzočnost drži moje življenje nad vodo.

Gospod, ne zavrzi me od svojega obličja sredi teh nemirnih časov (Ps 51,13). Tvoj mir je moja edina resnična svoboda, ki je noben globalni pritisk ne more zadušiti.