Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 22,34-40)

Tisti čas so farizeji zvedeli, da je Jezus prisilil saduceje k molku, in so se sešli. Nekdo izmed njih, ki je bil učitelj postave, je hotel Jezusa skušati in ga je vprašal: »Učenik, katera je največja zapoved v postavi?« Jezus mu je odgovoril: »›Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem.‹ To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: ›Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.‹ Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«

Jezusov odgovor učitelju postave je zelo razsvetljujoč in navdušujoč. Največja zapoved je zapoved ljubezni. Presenetljivo. Jezus ni izbral nobene od desetih zapovedi stare zaveze, kar bi se nam zdelo popolnoma normalno. Deset zapovedi je namreč razodel sam Bog in jih vtisnil na dve kamniti plošči. Ali niso zaradi tega bolj pomembne? In vendar Jezus ne navaja nobene, ampak izbere odlomek iz pete in četrte Mojzesove knjige. Zakaj? Premislimo najprej kakšna je narava zapovedi. Najprej so prepovedi in predpisi: ne kradi, ne ubijaj, ne pričaj po krivem, ne poželi… spoštuj Gospodov dan (soboto), spoštuj očeta in mater… Izražajo pogoje, ki so nujno potrebni, da ne pademo iz odnosa z Bogom. Jezus pa je izbral pozitivna in dinamična navodila, ki nam dajo moč: »ljubil boš z vsem srcem«. Po tej poti ne moreš nikdar prenehati napredovati in nikdar dokončno ne dosežeš cilja. »Ljubil boš z vsem srcem, z vsemi močmi, z vso pametjo.« Ljubiti bližnjega brezmejno… prilika o Samarijanu nam pokaže kaj Jezus misli, ko reče bližnjega: vsak mora postati bližnji vsem potrebnim, ki jih sreča… tako Bog dela do nas v Kristusu. On je bližnji vsakomur izmed nas.

Učitelj postave je spraševal za največjo zapoved. Presenetljivo je, da Jezus doda še eno poleg največje: ljubil boš svojega bližnjega. Še bolj presenetljiva je Jezusova izjava, da je ta druga zapoved prvi enaka. Kdo izmed nas bi sploh pomislil na to? Mi obe zapovedi vidimo zelo različni, ne podobni ali enaki. Bog je sama popolnost, poln ljubezni in brez napak in slabosti. Jasno, da ga moramo ljubiti. Veliko težje se nam zdi ljubiti svojega bližnjega: polnega napak, bede, neprijetnosti in celo sovražnosti. Kako lahko reče, da je druga zapoved enaka prvi?

Vsa nova zaveza gre v tej smeri: ljubezen do bližnjega je neločljiva od ljubezni do Boga, je ista ljubezen. Ko ljubimo bližnjega v resnici ljubimo Boga. Če ne ljubimo bližnjega, si ne moremo domišljati, da ljubimo Boga.

Ljubezni, ki v nas prihaja od Boga, ne moremo zgolj pasivno sprejemati in jo obdržati zase. Če tako delamo, jo v resnici niti ne sprejemamo in je nimamo. Sprejemamo jo lahko samo aktivno: Boga ne morem ljubiti, če ne sprejmem, da moram ljubiti skupaj z njim in tako ljubiti vsa bitja in vse ljudi, ki jih On ljubi. Le tako smo v ljubezni Boga in njegova ljubezen postaja v nas popolna, kakor pravi Janez.

To razodetje definira cilj našega celotnega življenja. Če smo kristjani, nimamo drugega programa niti drugega cilja: rasti v sprejemanju in podarjanju ljubezni. Vsak mora najti svojo obliko ljubezni znotraj lastne poklicanosti. Ni dveh enakih oblik rasti in napredovanja v ljubezni. Vsi pa smo združeni in zedinjeni v isti smeri: ljubiti. Ni druge zapovedi: biti združeni z Ljubeznijo in v Njej. Prvo berilo pokaže utelešenje te ljubezni v Ruti, ki je tujka in ni članica Božjega ljudstva. Pripadala je moabskemu ljudstvu, ki so ga Izraelci zaničevali. Postane Davidova prednica in s tem tudi Kristusova.