V tišini tega postnega jutra se ustavljam ob klicu k svetosti, ki ne prihaja kot ukaz od daleč, temveč kot vabilo k vrnitvi v mojo lastno naravo, ustvarjeno po Božji podobi. Filokalija me vabi k »očiščenju srca«, da bi v vsakem človeku prepoznal živega Boga, in današnja berila to pot neizprosno osvetljujejo.

Ko v Tretji Mojzesovi knjigi berem: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet,« v tem ne vidim nedosegljivega ideala, ampak smerokaz. Svetost se zame ne skriva v zamaknjenjih, temveč v tem, da ne zadržujem plačila delavcu, da ne klevetam in da v svojem srcu ne gojim sovraštva. To je tista »treznost duha«, o kateri pišejo puščavski očetje – biti buden za bližnjega tukaj in zdaj.

V evangeliju po Mateju pa me Jezus postavi pred zrcalo končne resnice. Merilo mojega življenja ni moja teološka podkovanost, ampak moj odnos do lačnega, žejnega in tujca. Filokalija temu pravi »ljubezen, ki izvira iz čistega srca«. Ko srečam človeka v stiski, ne srečam le socialnega primera, ampak se dotaknem Kristusovega telesa.

Pri sveti maši ta skrivnost postane otipljiva. Ko prejemam Kristusa pod podobo kruha, se moje oči učijo videti Onstransko v preprostem in snovnem. Če sem sposoben prepoznati Boga v koščku kruha na oltarju, me to pripravlja, da Ga prepoznam tudi v »najmanjšem bratu« na ulici. Maša me preobraža v živo monštranco; ko odidem iz cerkve, moje noge postanejo Njegove noge, ki stopajo h tistim v ječi osamljenosti.

Danes ta klic k svetosti čutim sredi zelo konkretnih družbenih in ekonomskih preizkušenj. Vidim stisko mnogih najemnikov in mladih družin, ki jih neusmiljen nepremičninski trg potiska na rob preživetja. Politične razprave o stanovanjih so pogosto le številke, zame pa so to obrazi ljudi, ki trepetajo pred odpovedjo najemne pogodbe. V duhu današnjih beril moja krščanska drža ni le v molitvi, ampak v uporu proti brezbrižnosti. Ko vidim soseda, ki si zaradi visokih stroškov ne upa ogreti stanovanja, se moj "post" spremeni v konkretno delitev tistega, kar imam. Družbeno-politično dogajanje, ki pogosto temelji na delitvah in izključevanju tujcev, me vabi, da v vsakem prebežniku ali človeku na robu družbe vidim tistega »tujca«, ki ga je Jezus v evangeliju povabil k sebi.

Moja današnja duhovna vaja je preprosta: v vsakem obrazu, ki ga srečam – naj bo to utrujena prodajalka ali zmeden starejši gospod v čakalnici – skušam videti Kralja, ki prihaja v slavi.

Danes se sprašujem: Kdo je tisti "najmanjši", ki mi ga bo Bog poslal na pot? Skušam ohraniti srce odprto in se zavestno upreti skušnjavi, da bi človeka sodil po njegovem družbenem statusu ali prepričanju.