Ob prazniku svetega Matija se v moji notranjosti prebuja misel o skrivnostnem tkanju Božje previdnosti, ki zapolnjuje praznine naših izdaj in padcev. Filokalija me vabi k nenehnemu "prijateljevanju z Bogom", kjer moje srce ne išče le izpolnjevanja dolžnosti, temveč biva v ljubezni, ki mi jo razodeva današnji evangelij.

V Apostolskih delih opazujem skupnost, ki išče naslednika. Matija ni izbran zaradi svojih ambicij, temveč zato, ker je bil priča – ker je hodil z Gospodom. To je zame bistvo duhovnosti: biti priča Vstajenja sredi vsakdanjega sivega prahu. Žreb, ki pade nanj, mi govori, da Bog pozna moje ime tudi takrat, ko se počutim neznatnega ali nadomestljivega.

V Janezovem evangeliju pa slišim tisto pretresljivo povabilo: »Ne imenujem vas več hlapce ... vas sem imenoval prijatelje.« To prijateljstvo je zame sidro. Filokalijski očetje pravijo, da je čisto molitev moč doseči le takrat, ko se v duši naseli ta globoka zaupnost s Kristusom. Moja radost postane popolna ne takrat, ko gre vse po mojih načrtih, ampak ko moje bivanje postane odmev Njegove zapovedi ljubezni.

Pri sveti maši to prijateljstvo postane hrana. Ko pristopam k oltarju, se zavedam, da ne prinašam le svojih prošenj, ampak vstopam v daritev, ki me presega. V evharistični skrivnosti se moja majhnost – tisti ubogi, ki ga Bog po psalmu "dviga iz prahu" – sreča s kraljevskim dostojanstvom Božjega otroštva. Vsako obhajilo je zame trenutek, ko me Kristus ponovno "izbere" in me pošilja v svet, da bi prinašal sad, ki ostane.

Danes to klicanje "iz prahu" čutim v stiskah ljudi, ki jih družbeno-politični mlini meljejo v anonimnost in brezpravnost. Mislim na vse tiste, ki so v današnjem neizprosnem svetu dela postali "izgoreli in odpisani". V sistemu, ki ceni le hitrost in nenehno rast, se običajen delavec pogosto počuti kot številka, ki jo je mogoče zlahka zamenjati – podobno kot je bilo treba zapolniti prazno mesto po Judi. Stiska starša, ki se boji, da zaradi prekarnosti ne bo mogel preživeti družine, ali mladega človeka, ki ne vidi prihodnosti sredi globalnih napetosti, je tista puščava, v kateri odzvanja Gospodov glas. Moja drža prijateljstva s Kristusom se v tem okolju odraža v moji solidarnosti. Ko v svojem delovnem kolektivu ali soseski zavestno izberem pot razumevanja namesto tekmovanja, ko se zavzamem za tistega, ki je utišan ali spregledan sredi političnih igric, takrat živim Matijevo poklicanost. Moja izbira za dobro je tisti "žreb", ki ga Bog meče v ta svet prek mojih rok.

Sredi negotovosti današnjega časa skušam ohranjati mir, ki mi ga daje zavest, da sem ljubljen in izbran. To ni beg od sveta, ampak vstopanje vanj z močjo Ljubezni, ki se ne boji nobenega križa.

Danes se sprašujem: Kje v mojem okolju zeva praznina, ki jo lahko zapolnim s svojo navzočnostjo in prijazno besedo? Skušam biti pozoren na trenutke, ko me svet sili v vlogo "hlapca" strahu, in se raje vrnem v svobodo Božjega prijatelja.