Berilo iz pisma apostola Pavla Kološanom (Kol 1,21-23)

Bratje, vi ste bili nekdaj odtujeni in po hudobnih delih sovražnega mišljenja, zdaj pa vas je Bog spravil s smrtjo Kristusovega človeškega telesa, da bi vas pred sebe postavil svete in brezmadežne in neoporečne; če le vztrajate v veri trdni in stanovitni ter se ne daste omajati v duhu evangelija, ki ste ga slišali, ki se je oznanil po vsem stvarstvu pod nebom in ki sem mu jaz, Pavel, postal služabnik.

Jezus se zaveda, da je gospodar sobote, da je enak Bogu, kajti Bog je postavil Gospodov dan človeku, da bi mu pomagal ohranjati njegovo resnično dostojanstvo. Še močneje to poudari Janezov evangelij, kjer Jezus vzklikne: »Moj Oče vedno dela, tudi jaz delam!« Prav zaradi tega, so ga Judje še bolj skušali ubiti, kajti Boga je imenoval za svojega Očeta in se s tem delal enakega Bogu.

Jezus, Gospod vsega stvarstva, je sprejel usodo sužnjev in trpljenje križa, ki je bilo rezervirano za njihovo smrt. Sprejel ga je zato, da je dokončal delo ljubezni, ki mu ga je zaupal Oče in nas s tem popolnoma osvobodil zla.

Pavel prav to skrivnost ljubezni izrazi v pismu Kološanom. Pove jim, da smo bili vsi sovražniki Boga, ker smo bili sužnji greha. Bog, pa je preko Kristusa uresničil spravo. Čuden način pojmovanja sprave. Običajno mora spravo iskati tisti, ki je prizadel in ne tisti, ki je bil prizadet. Pri odrešenju pa Bog išče spravo z nami in jo tudi uresniči. Čudovita velikodušnost. Bog ima za nas velike ambicije: hoče, da smo sveti, brezmadežni in brez graje. To si želi za nas, ker nas očetovsko ljubi in je to v Sinu tudi uresničil. Postati sveti niso neuresničljive sanje, ampak vedno ponujena možnost. Jezusova smrt nam je namreč omogočila vse milosti, ki jih potrebujemo za življenje iz Očetove velikodušnosti, ki gre preko Jezusovega srca in nas doseže po zakramentih. Samo en pogoj je in tega je sveti Pavel dobro izrazil: utemeljeni in ukoreninjeni v veri v Kristusa, biti povezani s tokom ljubezni Božje, ki po Kristusu zajema vsakega človeka vseh časov.